V prvi zimi po drugi svetovni vojni, ko je bilo še veliko domov porušenih in požganih, so se v našem kraju ljudje zbirali na sestankih, kjer so se odločali, kje je potrebno naprej obnoviti stanovanjske objekte. Za te sestanke so se obveščali od hiše do hiše. Poklicnega poštarja takrat še nismo imeli.
Objavljeno: nedelja, 31. december 2023 ob 12:22 | besedilo: Karolina Sedej I fotografije: arhiv IN, Radio klub Cerkno, Shutterstock
En tak prenos pošte je doletel tudi mene, ko sem bila stara 6 let. Ta dogodek mi je močno ostal v spominu, ker je malo manjkalo, da nisem ostala v snežnem zametu. V poznem zimskem popoldnevu pride soseda z listom, kjer je bilo napisano kje in kdaj bo sestanek. Da naj ga nekdo od nas odnese naprej k sosedu. Bilo je pozimi in na planoti je bilo približno sedemdeset centimetrov snega. Vse stezice in bližnjice so bile zasnežene, neprehodne. Edina prehodna pot do soseda je bila po cesti okrog in potem po kolovozu do hiše. Cesta in kolovoz sta bila nekoliko splužena s konjsko vprego.
Vsi odrasli pri hiši so bili zaposleni. Ženske so šivale, pletle, kurile v peč in pripravljale hrano za ljudi in živali. Očeta še ni bilo iz dela, stric je delal grablje in ročaje za lopate. Nihče ni imel časa za na pot. Odločili so, da lahko grem jaz.
Pot po zasneženi brozgi z luknjami od konjskih kopit ni bila prijetna, a je nekako šlo. Velikokrat mi je noga zdrsnila na prejšnjo stopinjo. Po gozdu je bilo malo lažje. Sneg je bil pomešan z listjem. Malo pred prvim kozolcem pa je bil čez cel kolovoz velik zamet iz snega. Ker je bila povsod okrog strmina z visokim snegom, sem se odločila, da grem čez zamet in potem naprej po kolovozu. Približno do polovice zameta je še nekako šlo, potem pa sem se že tako ugreznila, da nisem mogla niti koraka več naprej. Bila sem že močno utrujena. Bala sem se, da bom ostala v zametu. Vedno bolj se mi je udiralo. Nekaj časa sem mirovala potem pa sem začela delati stopnice. Počasi se mi je uspelo pomikati na drugo polovico zameta in potem ven in skozi kozolec, kjer je bilo suho brez snega. O kakšno olajšanje. Le še nekaj korakov po izhojeni stezici do hiše.
Nihče me ni videl ko sem prihajala. Vsa okna so bila zaledenela. Ko sem vstopila v hišo, so bili vsi odrasli in otroci okrog peči. Oddala sem listek in povedala, da imajo pred kozolcem velik zamet. Verjetno ga je naneslo ponoči, ker niso vedeli zanj. Gospodar pri hiši je vzel lopato in me pospremil nazaj skozi zamet. Potrebno je bilo pohiteti proti domu. Nočilo se je že.
Obiskovalcev skupaj : 692968
Prikazov skupaj : 2172006
Trenutno : 12
