Po odmevnem prvencu z naslovom V sekundi od angela do hudiča je po sedmih letih Ivana Gantar objavila novo knjigo. V romanu Sreča je, če vseeno zmoreš, bralcu predstavi Greto, ki ima blago obliko Downovega sindroma. Njeno prebijanje skozi življenje s srečnim koncem pa je bilo avtorici, in je po branju knjige tudi prenekateremu bralcu, vodilo k strpnejšemu in bolj razumevajočemu sobivanju z ljudmi s posebnimi potrebami.
Objavljeno: četrtek, 28 november 2024 ob 7:41 | besedilo: Damijan Bogataj | fotografije: Damijan Bogataj
Bralci spremljamo glavno junakinjo romana vse od rojstva do trenutka, ko polno zaživi. Avtorici je uspelo z veščino rutinirane publicistke na golo okostje zgodbe umestiti obsežne pejsaže v zgodbi nepogrešljivih likov, ki zgodbi in knjigi dajo potrebno širino. Glavna junakinja se z neizmerno voljo do življenja bori z vsemi preprekami, ki jih pred njo postavljajo okoliščine in seveda predvsem ljudje. Z neizmerno voljo in prepričanjem, da ji bo uspelo, se spopada in spopada. Včasih klecne a nikoli ne pozabi na to, da je pred njo jasen cilj, ki je dosegljiv. Ivana Gantar je v to literarno fresko prepletla življenja in usode treh generacij, ki so znale stopiti skupaj in zasledovati skupni cilj. Milanka Trušnovec, moderatorka predstavitve v Idriji je poudarila, da je zgodba tega romana odličen primer literature v službi preganjanja zapostavljenosti. Soljudje s posebnimi potrebami so neločljiv del naše skupnosti in zato vredni naše enake pozornosti in, če je potrebno, tudi pomoči. Živimo v svetu, ki je poln nasilja in v katerem se sovražni govor nezadržno širi v vse pore našega življenja. Če je bilo nekdaj del folklore robato ocenjevanje aktualnih zadev za gostilniškim šankom, potem danes kot nekaj običajnega sprejemamo javne pozive uglednih pesnic na družabnem omrežju z napotki o odpisovanju nekaterih someščanov in celo to, da so v parlamentarnih razpravah v svetu občine slišane grožnje s streljanjem. In ker vse to nima nobenega odziva, počasi korak za korakom sovražni govor dobiva vse večjo domovinsko pravico. Od tu ni več daleč tudi do zapostavljanja in odstranjevanja vseh drugače mislečih ljudi in sodržavljanov s posebnimi potrebami. Zato je roman Ivanke Gantar treba brati tudi kot opomin vsem, da sovraštvo in nestrpnost do drugače mislečih in do ljudi s posebnimi potrebami ne sme dobiti domovinske pravice v naši družbi.
Pripoved v romanu je prepričljiva tudi v odlomkih, kjer avtorica v službi razumevanja celotne zgodbe, popisuje tudi povsem strokovne vidike dogajanja, pa naj si gre za mojstre mizarske stroke ali pa zdravnike. Pred popisovanjem njihovega dela se je morala avtorica temeljito podučiti tudi o njihovem delu tako, da je njena literarna pripoved v romanu kar se da prepričljiva. Sama je priznala, da je bilo to proučevanje kar resno delo, ki je marsikdaj terjalo veliko napora in časa. Da je bil postopek pravilen in več kot nujen pa potrjujejo tudi prvi bralci romana, ki so te podrobnosti opazili in pohvalili.
Številnih pohval za objavo druge knjige je bila deležna Ivana Gantar tudi po predstavitvi v pritličju Magazina v Idriji. Čestitali so ji številni prijatelji in znanci, ki njeno delo spoštujejo in cenijo. Skromna in iskrena je ob sklepu literarnega večera priznala, da ni pisateljica v pravem pomenu besede. »Delam le to, kar me veseli in osrečuje« je še dodala Ivana Gantar. Dodano vrednost knjigi vsekakor predstavljajo tudi ilustracije, ki so delo avtoričine najstarejše vnukinje Kristine Neli Lampe.
Za prav posebej imeniten glasbeni del literarnega večera pa so poskrbeli člani glasbene zasedbe Poljanski godci pri katerih igra kitaro tudi avtoričin življenjski sopotnik Vinko Tavčar. Z ljudskimi in ponarodelimi vižami so pričarali čarobno vzdušje domačnosti in s tem še nadgradili literarni večer.
Obiskovalcev skupaj : 458037
Prikazov skupaj : 1531239
Trenutno : 18
