Pohodniki na Krniški planoti

V nedeljo, 29. oktobra smo člani Območnega združenja borcev za vrednote NOB Idrija – Cerkno in Območnega združenjem veteranov vojne za Slovenijo Idrija – Cerkno v sodelovanju z nekaterimi krajani pripravili pohod po Idrijskih Krnicah. Obisk tega izredno lepega predela idrijske občine smo vsebinsko povezali s praznikoma, ki sta bila aktualna – dnevom spomina na mrtve in dnevom suverenosti.

Objavljeno: torek, 21. november, 07:03 I besedilo: Vlado Sedej I fotografije: Marta Jordan, Dolfi Jereb

Dan spomina na mrtve, 1. novembra je priložnost za obisk obeležij, ki pričajo o žrtvah, tudi civilnih, v boju proti okupatorjem v času druge svetovne vojne. Tudi v času osamosvojitvene vojne so se na tem območju, v juliju 1991, dobra dva tedna zadrževale enote teritorialne obrambe in bile deležne gostoljubja domačinov, a v tej vojni tu k sreči ni bilo človeških žrtev. V obeh prej omenjenih vojnah so prebivalci teh krajev in tisti, ki jih je na to območje zanesla bojna pot, prispevali svoj delež h končnemu cilju – suverenosti Slovenije, ki jo od leta 2014 obeležujemo z državnim praznikom na dan 25. oktobra. Zato je ta praznik upravičeno tudi njihov.

Kljub neobetavni vremenski napovedi se je dvajset pohodnikov od lovske koče LD Jelenk odpravilo na dobrih dvanajst kilometrov dolgo krožno pot. Najprej smo se po Idrijsko-Cerkljanski planinski poti povzpeli na vrh Jelenka. Ob vrtači pod vrhom smo se pri spominski plošči spomnili članov družine Močnik, ki so jih na tem mestu 25. marca 1945 ustrelili Nemci in domobranci.

Pot smo nadaljevali po območju, kjer so še vidni ostanki objektov in topniških položajev iz časov pred začetkom druge svetovne vojne. Takrat je Jelenk za italijansko vojsko predstavljal pomembno točko v obrambi rapalske meje. Po severnem pobočju planote smo se nato spustili do domačije pri Rjavcu. Tam so Nemci po spodletelem napadu na Okrevališče št. 2 SVPB Pavla v Peklu 15. julija 1944 zverinsko umorili pet domačinov in zajeto bolničarko. Pričanje o tem zločinu smo iz prve roke lahko slišali od Janeza Kende na sosednji domačiji Pri Hladniku. Kot petletni otrok je videl posmrtne ostanke žrtev pri Rjavcu pa tudi dveh partizanov, ki so jih bili nekaj dni prej Nemci po mučenju obglavili na domačiji pri Sedeju. Pretresljive občutke ob takšnih spominih je ublažil pogovor z domačini na obeh domačijah, ki so nas prijazno sprejeli in pogostili. Za to se jim najlepše zahvaljujemo.

Napotili smo se proti prazni hiši v Peklu. Zanimalo nas je, kje je bilo okrevališče in kakšen je kraj, ki je dobil takšno ime. Oblaki in občasno rahlo rosenje so preprečevali, da bi sveže jesenske barve zažarele v vsej lepoti in razgled je bil omejen na bližnje cerkljanske hribe, vasi in grape. Vseeno je bila narava lepa. V Pekel smo prišli v dveh skupinah. Tisti z več kondicije so se spustili za približno dvesto višinskih metrov do opuščene domačije pri Kogeju in prižgali svečo ob obeležju, kjer so Italijani ustrelili dva aktivista. Po strmi, komaj še vidni stezi, so se povzpeli do hiše v Peklu. Ostali smo od Rjavca nadaljevali po novejši cesti nekoliko navzgor in se z grebena po kolovozu spustili do Pekla, kjer smo kmalu dočakali še tiste, ki so prišli po daljši poti. Skupaj smo se seznanili z zgodovino okrevališča, njegovo povezavo z matično bolnišnico Pavlo v Trnovskem gozdu ter z dogajanjem ob napadu. Od tu je bilo tudi laže razumeti, kako je potekal napad na okrevališče in kako so se lahko rešili ranjenci ter osebje. Z dvema grebenoma omejena dolina v strmem pobočju, ki se zaključi v prepadni grapi potoka Peklenščica, si kar zasluži svoje ime.

Celoten članek si preberite na 20. strani nove izdaje časopisa Idrijske novice.