Spet smo jo mahnili v neznano

Idrijski planinci smo se, v skladu s tradicijo, na Martinovo soboto odpravili na izlet V neznano. Tudi tokrat se je planinska skupina prepustila moji zamisli in mojemu vodenju pri iskanju neznanega cilja. Pravzaprav smo s skupnimi močmi iskali neznano pot in zanimivosti ob njej. Iz Idrije smo se z avtobusom odpeljali šele ob osmih zjutraj. Nekoliko pozno za planince mar ne?

Objavljeno: ponedeljek, 20. november, 14:23 I besedilo: Nace Breitenberger I fotografije: arhiv Nace Breitenberger

Spominjam se, da je pred leti, ko smo zaradi jutranjih zapletov, krenili na pot iz Bovca proti vrhu Rombona okrog osmih zjutraj, nekoliko slabovoljno pogodrnjal starosta idrijskih alpinistov pokojni Stanko Murovec: » A je to čemu podobno? To je ura za v šolo, ne za v griče!« A takrat smo kljub nekoliko pozni uri prijetno zimsko turo uspešno in srečno opravili še pri dnevni svetlobi.

Res je, da smo sedaj v novembru mesecu, ko se dnevi hitro krajšajo, kar za nekaj minut na dan, kot nam pogosto pri vremenskih novicah pove prijazna vremenoslovka Tanja Cegnar. No, naša skupina ni bila posebno številčna, zato nas je z manjšim avtobusom na pot popeljal Nomagov šofer Peter Lampe. Naš cilj je bila Vertovčeva pot, z najvišjo vzpetino Ostri – Wjstri vrh (422 m) in naselje Vipavski Križ.

Obetal se je čudovit dan. Vrhovi Čavna, Golakov, Javornika in Nanosa severovzhodno od naše poti so se v prvem snegu bleščali proti zeleni Vipavski dolini pod nami.
Ubirali smo jo v nasprotni breg mimo ene prvih cerkvic v teh krajih Svete Marjete (17. stol.) proti vasi Planina. Že pred vasjo nas je pričakala s svojim partnerjem, v te kraje priseljena, Idrijčanka Suzana in nam seveda zaželela dobrodošlico. Z njima smo stopili med vinogradi do prvih domačij in se ustavili na dvorišču Božičevih. Na mizi pod velbom smo že videli kozarčke – bilo je seveda Martinovo. Domačin Dušan Česen nam je z iskrivim nagovorom predstavil te kraje – predvsem bogato kulturno in športno društveno aktivnost vaščanov. Prav tega dne popoldne je njihova dramska skupina pod režijskim vodstvom gospoda Dušana v Idriji odigrala veselo komedijo Recept za hujšanje. Seveda smo veliko slišali o Matiji Vertovcu, ki je služboval v tem kraju (1809 -1813). Bil je duhovnik, a ne le to, tudi strokovni pisatelj, ki je domačine učil umnega kmetovanja in vinogradništva. Postavil je temelje šole v Planini in skrbel tudi za zdravje domačinov.

Nazdravili smo s penino in v spremstvu domačina Izidorja nadaljevali po Vertovčevi poti do Ostrega vrha. Pod nami so se v jesenskem soncu bleščale vasi Gabrje, Potok, Šmarje, Vrtovče – v ozadju pa griči proti Krasu in na zahod tja proti Furlaniji. Še obvezen vpis v planinsko knjigo v skrinjici ob križu, fotografiranje, nato pa pot pod noge proti Šmarju. Ustavili smo se še v Jakulinih pri rojstni hiši Matije Vertovca. V Šmarjah smo zadovoljno posedli v naš avtobus.

Prehodili smo del Vertovčeve krožne poti, ki se od tam naprej nadaljuje skozi Vrtovče, Tevče, do Ustja in do Dolenja. Morda se kdaj pridružimo številnim pohodnikom, ki po tej poti hodijo vsako leto prvo nedeljo po Martinovi nedelji. Ob Vrtovcu je prav, da se spomnimo na zgodovinsko dejstvo, da je prav ta vsesplošni izobraženec dal idejo in pobudo pesniku Francetu Prešernu, da naj napiše hvalnico trti – to je bila Zdravljica.

Čakal nas je še tisti drugi cilj, ki smo ga zjutraj na avtobusu ugibali. Odpeljali smo se v zgodovinsko mestece, ki kraljuje na hribu nad Vipavsko dolino, v Vipavski Križ. Tam nas je vodnik turističnega društva najprej povabil v grajsko klet na kosilo – primorsko joto s klobaso in seveda še kaj za »na zdravje«. Že med kosilom je pričel z razlago o tipičnih jedeh teh krajev, o vinski kapljici in še kaj.

Po kosilu smo se s prijaznim Patrikom sprehodili po naselju in se seznanili z bogato zgodovino tega mesteca. Krajani skrbno, v skladu s pravili zgodovinske stavbne dediščine, obnavljajo naselje, ki kaže prijetno domačnost prav v vsaki uličici. Da, v Vipavskem Križu imajo šolo v obnovljenem delu graščine. To je vsekakor dokaz, da kraj živi, da so tam domačini, ne le priseljeni vikendaši kot marsikje po nekaterih že nekoliko opuščenih naseljih naše dežele. Vodič nas je ljubeznivo povabil, da jih še kdaj obiščemo. Še posebno naselje zablešči v decembru v predbožično – novoletnem času.

Dan se je nagibal proti večeru, ko smo se prijetno utrujeni vozili proti Colu in proti domači Idriji. Res ni potrebno prav daleč v tuje dežele, da bi se naužili lepot in nabrali energije za dušo in telo. Lep je tudi svet »pred domačim pragom«! Planinci to prav dobro vemo. Le pridružite se nam!