Peš od letališča Brnik do Zadloga

Da hoja krepi telo in duha ve marsikdo, a redki so tisti, ki se odpravijo na večdnevno peš popotovanje. Skupina zrelejših študentov je, predzadnji avgustovski vikend, želela modrost v uvodnem stavku preizkusiti na lastni koži. Podali smo se na 130 kilometrov dolgo pešpot, ki je povezovala naše domove – od Praprotne Police pri letališču Brnik do Zadloga.

Objavljeno: sreda, 27. september 2023 ob 07:02 | besedilo: Anja Stare | fotografije : Lovrenc Habe

Pobuda za tovrstno odločitev je improvizirano zrasla v etru v živo, tekom ene izmed študentski oddaj na Radiu Kranj, ki jo Klub študentov Kranj pripravlja ob sredah zvečer že od leta 2015. Dogovor je po letu dni doživel svojo izvedbo. Izkušeni Lovrenc in še bolj izkušena Liza sta sovoditeljico Anjo izzvala, da se jima pridruži na naslednji pustolovščini: od Praprotne Police, mimo Stražišča do Zadloga pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Beseda je dala besedo in leto dni po tem, ko sta Liza in Lovrenc poročala o svoji takrat prehojeni poti – od Kamniške Bistrice do Babnega Polja oziroma od severa do juga Slovenije, je napočil čas, da smo si oprtali svoje nahrbtnike na rame in si zadali, da vse hribe in doline premagamo v štirih dneh.

S hojo smo pričeli v nedeljo zjutraj, cilj pa smo osvojili v sredo dopoldne. Pot smo začeli v Praprotni Polici, od koder smo preko Šenčurja nadaljevali v Stražišče, kjer je bila druga kontrolna točka. Pri Lizi doma je sledila prva postojanka, debelo uro za njo pa še druga, kjer smo imeli že tretjo kontrolno točko. Od tod naprej se nam je pridružil navihani Lizin fant, Gregor. V gozdu pod Joštom smo ob potoku skuhali makarone, nato pa smo se preko Lavtarskega vrha spustili v vas Praprotno v Selški dolini, kjer smo tudi prvič prespali v zapuščeni hiši.

Naslednje jutro smo se, štirje zagrizeni pohodniki, pognali v hrib svetega Tomaža med Selško in Poljansko dolino. Na vrhu smo se nagradili z zajtrkom, kjer je za še okusnejši obrok poskrbel prekrasen jutranji razgled v dolino. Sledil je spust v Poljane ter zasluženo kosilo ob Poljanski Sori, ki je še nedavno povzročila veliko gorja. Naj omenimo, da smo imeli seboj le spalne vreče in podloge za spanje, gorilnik pa je bil prepovedan, zato smo za kuhanje vedno zakurili ogenj in ga tudi ustrezno pogasili.

Po poti popotnik sreča najrazličnejše ljudi in v dobi interneta, ko človek lahko hitro vsem sporoči, kje se nahaja, se nam je javilo več prijateljev, ki so nas spraševali, kje hodimo in če kaj potrebujemo. Nekateri so tudi pripeljali dobrote, eden izmed njih nas je poklical in nam ponudil prenočišče, zato smo drugo noč našega pohoda prespali v udobnih in mehkih posteljah, iz katerih je bilo naslednje jutro blazno težko vstati. Dobri Janez, iz srca smo ti hvaležni, za vse, kar si storil za nas! Zaradi omenjenega klica, smo pot iz Poljan namreč nadaljevali ob Poljanski Sori in se po več kilometrih asfalta, končno znašli v bližini Lučin. Do tja je vodila malo daljša pot, saj smo si na poti do prenočišča ogledali še jezero in neznani slap, tja pa nas je usmeril prijazni domačin, ki bi si tudi sam želel odpraviti na podobno avanturo – vsaj tako je odgovoril v smehu, ko smo ga vprašali »če smo kej trapasti«, ker hodimo tako daleč.

Jutro, ko je bilo res težko vstati iz tople postelje, smo nadaljevali v smeri Smrečja, tam smo si privoščili prvi obrok, nato pa nadaljevali po evropski pešpoti E7 do Rovt in se namenili proti Medvedjemu Brdu. Tam se nam je pridružil domačin in nas spremljal po poti ter nam razkazoval vaške posebnosti in znamenitosti. Z njim smo si malce skrajšali pot. Ste vedeli, da si med Medvedjim Brdom in Godovičem lahko ogledate dinozavrove stopinje? No, pa ste se naučili nekaj novega.

Spust z Medvedjega Brda smo zaključili v Godoviču, in to v velikem slogu! Kot vsak dan smo si tudi zadnjo noč lahko privoščili kopel – naravno seveda, tekom dneva sta nas obiskala tudi angela z dobrotami – Jasmina in Teja. Noč smo preživeli na seniku kmeta, kjer so nekateri popotniki že prespali. Očitno popotniške oči vidijo podobne stvari. Spanje na mehki podlagi nam je dalo moč, da smo zgodaj zjutraj pričeli z zadnjo etapo naše odprave. Budilke smo imeli vedno ob 5. uri. Iz Godoviča smo nadaljevali pot po francoski cesti, kjer je med prvo vojno tekla železniška proga, v smeri Idrijskega Loga, od koder smo se še zadnjič povzpeli na zadloško planoto, našemu cilju. Razen žuljev se na poti nismo srečali z večjimi težavami, kar dokazuje, da sta potrebna zgolj pogum in dobra volja. Vsi pa smo prepričanja, da to ni bil naš zadnji pohod.