Mestna knjižnica in čitalnica Idrija je v torek, 4. novembra, gostila prvo javno predstavitev nove knjige priznane upokojene profesorice in dolgoletne kulturne delavke Marije Kacin, ki že vrsto let živi in ustvarja v Trstu. Njeno najnovejše delo, izdano pri Založbi Bogataj, nosi izjemno zgodovinsko težo in kulturno sporočilo, saj na poglobljen in dokumentiran način opisuje dolgotrajen boj Slovencev za ohranitev šol s poukom v maternem jeziku – od konca prve svetovne vojne pa vse do današnjih dni.
Objavljeno: sreda, 5. november 2025 ob 7:54 / besedilo: spletno uredništvo / fotografije: arhiv ZB
Knjiga, ki jo je avtorica ustvarjala več let, je nastala iz želje po ohranitvi spomina na vztrajnost, pogum in zavednost Slovencev na narodnostno mešanih območjih, zlasti na Tržaškem, Goriškem in v Beneški Sloveniji. »To je zgodba, ki se še vedno piše,« je ob predstavitvi poudarila Marija Kacin.
»Hotela sem, da bi prihodnji rodovi razumeli, kako dragocen je jezik in kako trdo smo morali zanj delati, da ga danes mladina lahko govori v šolah svobodno.«
MARIJA KACIN
Po njenih besedah so bile razmere po prvi svetovni vojni, ko je Primorska po rapalski pogodbi pripadla Italiji, za Slovence izjemno težke. »Najbolj temačno obdobje je bilo vsekakor obdobje fašizma,« pravi avtorica. Fašistični režim si je zastavil jasno nalogo – izbrisati slovensko prisotnost, jezik in kulturo ter popolnoma poitalijančiti prebivalstvo. Po Gentilijevi šolski reformi so bile slovenske šole ukinjene, učitelji so izgubili službe, slovenske učbenike so požgali ali uničili. Učenje slovenskega jezika je postalo prepovedano, mnogi starši pa so se znašli pred strašansko dilemo: če so hoteli, da imajo njihovi otroci možnost izobrazbe, so jih morali vpisati v italijanske šole, kjer je bil slovenski jezik strogo prepovedan.
Toda tudi v tistih najtežjih časih so Slovenci našli načine, kako ohraniti svoj jezik. Marija Kacin v knjigi posebej izpostavlja vlogo duhovnikov, ki so v času fašizma pod krinko veroučnega pouka skrivaj učili otroke slovenske abecede, pravopisa in osnov branja. Ti tihi junaki so bili temelj narodnega preživetja – njihova zavednost, pogum in preudarnost so omogočili, da slovenski jezik nikoli ni popolnoma utihnil.
Leto 1943, ko je Italija kapitulirala, je sprva prineslo upanje. Z razpadom Mussolinijeve države in vdorom nemške vojske na Primorsko se je začasno zdelo, da bodo Slovenci končno zadihali svobodneje. Nemška okupacijska oblast je do manjšin resda gojila nekoliko drugačen, manj odkrito sovražen odnos, toda nova realnost je prinesla svoje izzive. Po koncu druge svetovne vojne in prihodu Titovih partizanov v Trst pa se je razmerje moči znova spremenilo. Politična napetost med Italijo in Jugoslavijo glede razmejitve in statusa Trsta je postala vir novega pritiska, tokrat z obeh strani.
Kot je na predstavitvi v Idriji poudarila avtorica, so se italijanske oblasti zagrizeno upirale ponovnemu odpiranju slovenskih šol, saj so se zavedale, da si narod brez znanja in izobrazbe lažje podredijo. »Italijani so vedeli, da izobražen Slovenec pomeni samozavesten Slovenec – in to jih je plašilo,« je dejala Kacinova. Kljub vsem oviram so slovenski starši in učitelji neomajno vztrajali. Organizirali so pouk po zasebnih domovih, ustanavljali društva, zbirali učbenike in se borili, da bi njihovi otroci lahko spet poslušali pouk v jeziku svojih prednikov.
Pomemben del knjige je posvečen očetu avtorice, Antonu Kacinu, ki je odigral ključno vlogo v povojnem prizadevanju za ponovno vzpostavitev slovenskih šol na Tržaškem. Kot si idrijskega rudarja in dijak znamenite realke je bil človek izjemne vztrajnosti, načelnosti in neomajne pokončne drže. Njegovo delo in osebni zgled sta še danes simbol trdnosti narodne zavesti. Zaradi svojega poštenja in odločnosti si je pridobil spoštovanje ne le med Slovenci, temveč tudi med številnimi italijanskimi intelektualci, ki so znali ceniti njegovo iskrenost in predanost resnici.
V drugem delu večera sta se založnik Damijan Bogataj in avtorica posvetila tudi fotografijam, ki bogatijo knjigo. Na njih so ujeti trenutki iz različnih obdobij – slike nekdanjih slovenskih šol, skupinskih fotografij učiteljev, šolarjev in kulturnih prireditev, ki pričajo o žilavosti in ponosu slovenske skupnosti. Mnoge med njimi so bile doslej javnosti povsem neznane, saj jih je avtorica pridobila iz zasebnih arhivov.
Ob koncu predstavitve je Marija Kacin prejela številne čestitke, rože in simbolična darila občinstva, ki je predstavitev spremljalo v osrednjem prostoru knjižnice. Branka Štremfel iz založbe, ki se pri izdaji te knjige podpisuje tudi kot avtorica izjemno uspešne likovne podobe knjige, je avtorici v svojem in v imenu založbe podarila unikatno klekljano broško iz umetniške klekljarske delavnice ugledne oblikovalke čipk Tine Koder Grajzar.
Prisotni so avtorici izkazali hvaležnost za izjemno delo, ki presega okvire zgodovinskega zapisa in se dotika samega bistva narodne identitete. Založnik Damijan Bogataj je v sklepnem nagovoru napovedal, da bodo knjigo predstavili še v Trstu, Gorici in Ljubljani, saj si delo po njegovih besedah zasluži, da doseže čim širši krog bralcev – tako v Sloveniji kot med rojaki v zamejstvu.
»Ta knjiga ni le zgodovinski pregled, temveč tudi opomin,« je dejala ena od obiskovalk predstavitve. »Opomin, da nič ni samoumevno – ne svoboda, ne jezik, ne šola.« In prav to sporočilo je rdeča nit knjige Marije Kacin: da je treba svoje korenine poznati, jih negovati in varovati, kajti narod brez jezika in izobrazbe je kot drevo brez zemlje.
Obiskovalcev skupaj : 1281405
Prikazov skupaj : 3808801
Trenutno : 59
