Ko prehodiš transverzalo si drug človek

Že ob objavi napovedi, da se odpravlja na Slovensko planinsko pot oziroma transverzalo, kot jo v pogovornem jeziku planinci označujejo, mu ni bilo povsem jasno, kako bo to zamisel izpeljal. Prvič jo je predstavil svojim nekdanjim učencem po ogledu filma Top Gun v idrijskem Filmskem gledališču. V sredo, 9. aprila se je v Magazin vrnil s knjigo, ki je več kot le popotniški dnevnik. Popisovanja dogodkov v pravem zaporedju zmore marsikdo. Le redki pa imajo ob taki izkušnji moč in energijo, da pogledajo preko običajnih popotniških skrbi. Knjiga V objemu dežele, vtisi po prehojeni Slovenski planinski poti, je poklon naravi in hkrati zbirka razmišljanj o sebi in svetu v katerem živimo. Oboje je učitelj in publicist David Stegu napisal vrhunsko.

Na predstavitvi knjige v Galeriji Magazin se je avtor, ob projekcijah, »sprehodil« po vseh odsekih te nacionalne planinske poti. Mnogi pohodniki iz tujine priznavajo, da imamo Slovenci eno najlepših označenih planinskih poti. Speljana je od neskončnih pohorskih gozdov, preko Kamniških Alp, Karavank in Julijcev naprej čez Trnovski gozd in Kras do Jadranskega morja. David Stegu je dobrih 600 kilometrov prehodil v 29 dneh. Na poti je bil sam. To mu je prineslo nekaj skrbi več, a sočasno tudi dragocene trenutke, ko se je lahko v samoti in tišini predajal neizmernim podobam narave.

Ob izbiri pohodniške opreme ga je vodila misel, da mora na tako dolgo pot vzeti le najnujnejše. Ob varovalni opremi, ki mu je še kako prav prišla v visokogorju, so se v nahrbtniku znašli še drugi pripomočki ter oblačila. Da je pomembno, kje ima svoje mesto v 10 kilogramskem nahrbtniku nepremočljiva pelerina pa je spoznal ob prvi nevihti. Ker jo je zložil povsem na dno nahrbtnika, je bila nevihta hitrejša od njegovega kopanja po nahrbtniku in posledice znane. Premočen do kosti si je ob prvi priložnosti nahrbtnik organiziral drugače in pelerina je dobila častno mesto na vrhu vseh potrebščin.

Na tej planinski poti je kljub temu, da jo je prehodil v poletnem mesecu, srečal le malo planincev. Med njimi je bilo še največ tujcev, ki niso skoparili s pohvalami na račun lepot. In teh se je naužil tudi David Stegu od neizmernih Pohorskih gozdov do enkratnih podob alpskih vršacev in finalnega izteka poti v morje v izobilju.
Na poti so ga spremljale ovce, lisica, maček, svizci, kavke … in tudi veliki kosmatinec. Ne prav bližnje srečanje z medvedom se mu je pripetilo seveda na Hudem polju v Trnovskem gozdu. Ko je po tem dogodku spraševal domačine »koga se je treba bolj bati v teh krajih – medveda ali volka,« so mu ti brez razmisleka odgovorili – človeka!