Na današnji 23. maj praznuje 105. rojstni dan Ivan Bevk iz Idrije. Mnogi ga poznajo kot enega redkih še živečih partizanov, drugi kot navdušenega ribiča, tretji kot prejemnika naziva »Ambasador domačega kruha«, ki so mu ga letos podelili v Ravnah pri Cerknem.
Objavljeno: petek, 23. maj 2025 ob 6:40 | besedilo: spletno uredništvo | fotografije: arhiv IN, osebni arhiv Sama Bevka
Prva mu je že ob dnevu zmage čestitala predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki mu je ob tej priložnosti podarila spominski kovanec. Danes ob 12. uri pa ga bo v Mestni hiši sprejel še župan Tomaž Vencelj.
Ivan Bevk se je rodil 23. maja 1920 v Čeplezu nad Cerknim, kot najmlajši izmed sedmih otrok očetu Ivanu in materi Ivani. Očeta je izgubil že pri šestih letih, zato je skrb za domačijo pri Zapoškarju prevzela mati, otroci pa so ji pomagali pri vsakodnevnih opravilih.
Osnovno šolo je obiskoval v sosednji Planini. Ker je bila po prvi svetovni vojni tudi ta del Primorske priključen Italiji, je bila šola italijanska. Prav iz tega obdobja Bevk ohranja prvi jasen spomin: ker je bilo otrok zelo veliko, sta poučevali dve učiteljici, ki nista znali slovensko, učenci pa ne italijansko. Po osnovni šoli je delal doma na kmetiji, občasno pa tudi pri vzdrževanju ceste iz Cerknega na Kladje, kar mu je prineslo prve zaslužene lire. Po uveljavitvi meje med Italijo in Jugoslavijo so številni domačini začeli služiti s tihotapljenjem. Bevk je prav tako kontrabantal, a – kot sam poudarja – zgolj za domače potrebe.
Po izbruhu druge svetovne vojne so številni fantje s Primorske prejeli vpoklic v italijansko vojsko. Ivan Bevk pa se je junija 1942 pridružil odporniškemu gibanju in postal član mladinske trojke OF v domačem kraju. Zbirali so hrano in oblačila ter jih po tajnih poteh pošiljali partizanom. Oblasti so ga 31. novembra 1942 aretirale in ga pet dni zasliševale v zaporih v Cerknem in Idriji, vendar so ga zaradi pomanjkanja dokazov izpustile. »Pomladi leta 1943 se nas je veliko fantov s Cerkljanske odločilo, da gremo med partizane. Pritiski Italijanov so postajali neznosni in vedeli smo, da se moramo upreti,« pripoveduje Bevk. V partizane se je vključil 2. februarja 1943 kot borec Južnoprimorskega odreda. Udeležil se je več oboroženih spopadov z Italijani, tudi napada na rudnik bakra v Planini, kjer je bil lažje ranjen.
Po razpustitvi odreda aprila 1943 je postal borec Gregorčičeve brigade in se z njo udeležil pohoda v Beneško Slovenijo. Septembra 1943 je sodeloval v bojih na Goriški fronti. Kot komandir čete je branil položaje na Kekcu, od koder so se partizani po razbitju fronte umaknili v Trnovski gozd. Bevk se je nato vrnil na Cerkljansko, kjer je postal komandir čete v Vojkovi brigadi. Od maja 1944 do konca vojne je bil obveščevalni oficir v štabu brigade in 31. divizije. Bojeval se je v številnih bitkah, tudi za Železnike, Fužine in Žiri. Z velikim ponosom se spominja prenosa ranjencev iz partizanskih bolnic Franja in Pavla na Notranjsko: »To je bilo nekaj enkratnega. Zjutraj smo se v Cerknem postrojili in v koloni krenili proti Želinu. Od tam smo šli čez Jagršče, Krnice in Oblakov Vrh na Vojsko. Najbolj nevarno je bilo pri železnici v Postojni, kjer smo morali vse ranjence prenesti čez tirnice, ne da bi nas opazili Nemci.« Ranjenci so bili nato z letali prepeljani v zavezniške baze v južni Italiji.
Ob koncu vojne je kot obveščevalni častnik deloval na Tržaškem, v Tržiču pa je sodeloval pri pogajanjih z nemško enoto, ki se je predala partizanom. Zaradi mednarodnih dogovorov so se partizani morali umakniti iz Trsta in Gorice, kar Bevk šteje za eno bolj grenkih izkušenj. Po vojni je ostal v JLA kot komandir izvidniške čete. Po šolanju za oficirja v Sarajevu je vojaško kariero zaključil leta 1955 v činu majorja. V Idriji je med letoma 1957 in 1970 deloval kot načelnik Odseka za ljudsko obrambo pri takratni občinski skupščini. Kritično gleda na poskuse razvrednotenja partizanskega boja: »Na Primorskem smo se z orožjem uprli fašizmu, saj smo vedeli, da bomo le tako obstali kot narod. Primorsko smo osvobodili častno in to naj spoštujejo tudi današnji rodovi.« Z ženo Marijo iz Skirce sta se leta 1953 preselila v blok na Mestnem trgu, kjer še danes živi s sinom Samom. Žena Marija in sin Velimir sta že pokojna.
Poseben pečat njegovi dolgi življenjski poti daje ljubezen do narave in zemlje. Več kot pol stoletja obdeluje svojo posest pri Polancu nad Idrijo, kjer še danes prideluje zelenjavo, skrbi za sadovnjak in v krušni peči peče domači kruh. »Ljudje bi morali bolj spoštovati zemljo in skrbeti za čisto okolje,« opozarja Bevk. Kljub visoki starosti večjih zdravstvenih težav nima – le sluh mu nekoliko peša, a si pomaga s slušnim aparatom. Vsakodnevni sprehodi po Idriji mu pomagajo ohranjati kondicijo. Velik užitek mu predstavlja ribolov – član Ribiške družine Idrija je že od leta 1964.
Ob častitljivem jubileju ga bodo v teh dneh obiskali številni sorodniki in prijatelji. Skrivnosti dolgega življenja pa ne izda – pravi le, da sta najpomembnejši zmernost in zdrav način življenja. Pred petimi leti je bil gost v studiu Idrijskih novic. Posnetek pogovora si lahko ogledate prek povezave na vašem pametnem telefonu, tablici, računalniku ali televiziji.
Ivan Bevk – iskrene čestitke ob 105. rojstnem dnevu!
Obiskovalcev skupaj : 266013
Prikazov skupaj : 743943
Trenutno : 36
