Kje pa je ta vas, boste vprašali. Nedolgo tega tudi jaz nisem vedela kje je. Na robu planotaste Menišije je, bližje Cerknici kot Rakitni. Kolesarji Menišijo bolje poznajo kot planinci. Kraška planota, porasla z gozdovi, daje zavetje zverem kot sta volk in medved; vasice so potresene ob cestah, prometa ni veliko. Na cerkniški strani se vasi širijo ob obnovljenih cestah, šopirijo se nove in popravljene hiše s skrbno urejeno okolico. Planota je ime dobila po menihih iz Bistre pri Vrhniki, ki so jo dobili v last v 13. stoletju.
Objavljeno: ponedeljek, 23. december 2024 ob 11:12 | besedilo: Tinka Gantar | fotografije: Tine Šubic, Tinka Gantar, arhiv Slovenskega etnografskega muzeja
Namenila sem se na 955 m visoko Veliko Špičko in sicer po medvedovih stopinjah – tako ime nosi prijazna, 12 km dolga steza iz vasi Selšček, kjer ima začetek in konec, ob robu gozda se ogne Begunj in Bezuljaka, nato se vzpne do najvišje ležeče vasi na planoti Kožljeka in se po razgibanem svetu med drevjem in jasami vzdigne na vrh Špičke, kot jo na kratko imenujejo domačini in jo tudi prav pridno obiskujejo po številnih poteh. Ob stezi so table z opisi zanimivosti, ki jih ni malo. Slivnica je nasproti, čez dolino, a kljub bližini ni bilo videti nič letečih metel. Najbrž je bilo premrzlo ali pa so Uršule zaposlene z pripravami na pust. Nanos je skrival svojo Plešo, tudi sedem vrhov Javornikov se je potuhnilo v megli , ki je vztrajala ves dan, žal tudi Snežnika ni bilo niti slutiti.
Ko sem se spustila v vas Selšček, je sijalo sonce. Podružnična cerkvica Povišanja sv. Križa nadzira vas z nizke vzpetine. Za njo je v gozdu urejen prostor za druženje in prireditve, ki jih je v tem mesecu še posebno veliko. »Vaščani smo povezani in radi sodelujemo«, se je pohvalila mladenka, ki je urejala smrekico ob cesti. »Smo se zmenili, da postavimo smrekice zunaj, ob cesti in da bodo prevladujoče barve okraskov rdeča, bela in zlata«. Lično. Ponosni so na Maksima Gasparija, slikarja, ki je bil rojen v tej vasi, tudi njegova sicer spremenjena rojstna hiša še stoji. Na majhnem trgu je njegov doprsni kip in na velikem adventnem venčku ob njem je že gorela prva svečka. Njegovemu spominu so se poklonili s hišnimi številkami, okrašenimi z motivi z njegovih razglednic in z jaslicami v naravni velikosti, ki jih postavijo na vzpetini okoli cerkve. Slovenske jaslice je Gaspari izdelal leta 1919 kot hišne jaslice, po velikosti primerne za »bohkov kot«.
Originalne (papirnate) jaslice so zelo redke – Slovenski etnografski muzej razstavlja ene. Sestavlja jih 70 figuric, hlevček s Sveto družino, v ozadju je mesto Kranj. Te, ki jih postavljajo zadnjih nekaj let v Selščku, so izdelane po originalnih jaslicah, le večje so. Maksim Gaspari, dočakal je 97 let, se je rad vračal v vas. Ljubko cerkev je večkrat naslikal kot ozadje svojih slik. Slikal je »iz naroda za narod«, njegove slike »govorijo slovensko« so zapisali. Umetnostni zgodovinar E. Cevc: »Njegov talent nam je bil dan v zadnjem trenutku, preden je vse to narodno bogastvo začelo izginjati.« Sedaj pišemo voščila bolj redko, a pol stoletja nazaj so razglednice z Gasparijevemi narodnimi motivi razveseljevale rojake po vsem svetu in jih spominjale na dom. Narisal jih je kar 500. Tudi pustne šeme rodne vasi je narisal: to so sevski poticini, ki na prag domačij položijo mačice in smrekove vejice in odganjajo zimo z besedami: poteci, poteci in zimo stran izvleci. Maksim Gaspari je prejel leta 1952 Prešernovo nagrado za življenjsko delo, 20 let kasneje je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Prijetna in nenaporna pot po z listjem nastlanih stezicah, travniki, ki v poletnem času kipijo od bogastva cvetlic, jase, na katerih sem v duhu videla na paši jelene, srne, dišeči bori, če bi sijalo sonce, bi bil užitek popoln!
Kako lepo je spoznanje, da vaščani cenijo preteklost in z njo bogatijo sedanjost in so jo pripravljeni deliti z obiskovalci. Turističnemu društvu Menišija in vsem vaščanom čestitam in jim voščim lepe praznike.
Prejmite voščila z željami za zdravje, zadovoljnost in srečo, drage bralke in bralci.