Davorin Lenko govoril v Zakojci

V nedeljo, 17. septembra, na 133. obletnico rojstva in 53. obletnico smrti pisatelja, kulturnika in politika Franceta Bevka, je pred njegovo domačijo v Zakojci potekala tradicionalna slovesnost. Osrednji govornik na prireditvi je bil pisatelj in publicist Davorin Lenko, ki je vrsto let živel v Spodnji Idriji in bil tudi zaposlen v ekipi Mestnega muzeja v Idriji.

Objavljeno: torek, 19. september 2023 ob 13:03 | besedilo: spletno uredništvo I foto: arhiv IN, Jože Jeram, Helena Sever

Še pred osrednjim dogodkom so člani Turističnega društva Pod Kojco poskrbeli, da je zadišalo po sveže pečenem kruhu. Pohodniki, ki so v Zakojco prišli po različnih Bevkovih poteh in ostali obiskovalci, so ob 12. uri prisluhnili kulturnemu programu. V njem so sodelovale pevke ŽePZ Tice iz Spodnje Idrije, zbrane pa je nagovoril pisatelj mlajše generacije Davorin Lenko.

V nagovoru je ugotovil, da kljub generacijskim razlikam njega in pisatelja Bevka povezuje skupno zanimanje za zgodbe. »Že od nekdaj so zgodbe tiste, ki definirajo naše mesto v prostoru in času, ki dajejo občutek kontinuitete, so nosilke informacij, znanj, zgledov in svaril. Pravzaprav so ključne nosilke identitete. Pa ne samo jezikovne, nacionalne ali religiozne. Tudi osebne. Ves čas si namreč pripovedujemo zgodbe o sebi. Zgodbe o tem, zakaj smo takšni kakršni smo, zgodbe o tem, zakaj in kako izjemni smo – ali pa zakaj ne. V mislih si sestavljamo zgodbe o prihodnosti in analiziramo tiste, ki smo si jih že povedali. Vmes pa smo zaposleni še z zgodbami drugih ljudi. In potem so tu še zgodbe našega okolja (ne pozabimo, tudi laž je zgodba!) in vse zgodbe, ki jih pripoveduje in prikazuje umetnost. Tudi prek vseh teh zgodb, ki prihajajo od zunaj, si sestavljamo tisto o sebi. O svoji identiteti. Če bi iz človeka kirurško odstranili zgodbe, od te osebe ne bi ostalo ničesar več.«

Davorin Lenko:

“Naj bodo naše zgodbe, sploh tiste, ki jih vsak dan pripovedujemo sami sebi, prizanesljive. Naj odpirajo dialog … in, če je le možno, naj nudijo tudi užitek.”

V vsaki zgodbi je po mnenju Davorina Lenka združenih preveč drugih zgodb, da bi lahko govorili o enem samem pomenu. Kot v isto reko ne stopimo dvakrat, tudi knjige ne beremo dvakrat enako, saj se vmes spreminjamo mi sami. “Jezik se kot živa tvorba seveda ves čas spreminja, spreminjajo se teme in motivi, a osnova ostaja ista: pripovedovanje ustvarja identiteto – tudi kolektivno – in identiteta ustvarja pripoved. Prav tako kolektivno. Zato se zdi, da je odgovorno in suvereno pripovedovati zgodbe, ki se nam zdijo pomembne, pravo in pravzaprav edino »poslanstvo« književnosti.”