“Vštric hodimo”

Ivanu Tavčarju, pisatelju iz Poljanske doline, enemu vidnejših predstavnikov slovenskega realizma, pomembnemu Slovencu svojega časa je posvečeno leto 2023, ko mineva 100 let od njegove smrti. Njegovemu spominu smo se na sončno oktobrsko soboto poklonili tudi učitelji z Osnovne šole Idrija.

Objavljeno: ponedeljek, 20. november, 7:03 I besedilo: Tjaša Petkovšek I fotografije: arhiv Urše Erjavec

Spodbujanje narodne zavesti, razvijanje ljubezni do slovenskega naroda ter maternega jezika pri otrocih in mladih je odgovornost ne samo staršev temveč tudi učiteljev, ki z otroki preživimo dobršen del njihovega vsakdana. Zahtevno nalogo zmoremo le, če imamo sami razvit pozitiven ter spoštljiv odnos do lastnega naroda in jezika, naše bogate kulturne preteklosti in do vseh, ki so v naši zgodovini doprinesli k temu, da smo Slovenci, kljub svoji majhnosti, ohranjali in razvijali jezik, literaturo ter slovensko kulturo. Da vse to ponovno vzamemo v misel, je bil namen kulturnega dne za učitelje, ki ga je zasnovala in organizirala Jožica Zupančič, učiteljica slovenščine na Osnovni šoli Idrija.

Dan smo začeli s potjo v Škofjo Loko, ki je zagotovo eno najlepših srednjeveških mest na Slovenskem. Med sprehodom po pisanih mestnih ulicah nas je spremljalo toplo jesensko sonce in prepričljivo pripovedovanje mlade Ločanke. Vse zbrane nas je navdušilo njeno poznavanje zgodovine domačega kraja, lep gorenjski govor in veselje, s katerim je svoje znanje delila z nami. Škofje Loke, ki je bila v preteklosti pomembna tudi za Idrijčane, seveda nismo zapustili, ne da bi posedeli pod lipo Pr’ Homan.

Ob Poljanski Sori smo se vrnili do Visokega, do Tavčarjevega dvorca, ki se mogočno dviga tam sredi polj. V črni kuhinji v dvorcu so nam postregli z domačim terjakom, čajem iz bezgovih jagod, in kvašenimi dobrotami izpod rok pridnih gospodinj. Dobrodošlica na dvorcu ob vonju dima z odprtega ognjišča je bila doživetje, ki nas je vse navdalo z občutkom domačnosti. Ta nas je spremljal tudi, ko smo si ogledali lepo poročno dvorano in stalno razstavo o Ivanu Tavčarju.

Življenje in delo velikega slovenskega literata so nam predstavili s pomembnimi dejstvi, poudarili so njegove številne vloge v takratnem javnem življenju. Svoje mesto je v pripovedovanju seveda dobila tudi Tavčarjeva žena Franja. Kot lahko marsikje preberemo, brez nje Ivan Tavčar ne bi bil, kar je bil v svojem času in je še danes. O strašni usodi njegove družine smo poslušali ob grobnici Tavčarjevih, ki jo je na hribček ob posestvu dal postaviti že pisatelj sam. Spregledali nismo niti mogočnega spomenika pisatelju, ki ima pogled usmerjen v njegovo rodno vas Poljane.

Bogati kulturni vsebini dneva, ki je mineval v nadvse prijetnem in sproščenem vzdušju, ni bilo konca. V lepi poročni dvorani Tavčarjevega dvorca so nas že čakali umetniki, ki so s svojim nastopom zagotovo bili višek našega kulturnega potepanja. Uršula Ramoveš, pevka iz Poljanske doline, je skupaj z možem, pesnikom, Janezom Ramovešem ter kitaristom in pevcem Metodom Bankom nastopila samo za nas. Pevka je znana po svojem lepem glasu, s katerim pesmi, pod katere se podpiše njen mož, dobijo še drugo dimenzijo. Pesmi, ki jih pojeta skupaj z Bankom, so bogata zakladnica poljanskega narečja. Nekaj svojih verzov je, na nadvse prepričljiv, hudomušen in hkrati pronicljiv način, prebral tudi pesnik sam. Poljansko narečje je iz njegovih ust zvenelo mehko. Z marsikaterim stihom sta pevka in pesnik potrkala na naše srce in nas opomnila, da se premalokrat zavedamo, da »vštric hodimo« ter da smo zato drug za drugega res pomembni.

Ustavili smo se tudi v Tavčarjevih rojstnih Poljanah, kjer so nas že pričakovali v več kot 230 let stari Gostilni na Vidmu. Tam so poskrbeli za kulinarično plat našega druženja s kulturo in niso nas razočarali.

Karikaturist Boris Oblak, domačin v Poljanah, navdušen poznavalec rodbine umetnikov Šubic, nam je za konec razkazal znamenito Šubičevo hišo, mimo katere se velikokrat peljemo, pa je niti ne opazimo. Z zanimanjem smo si ogledali tako stavbo, v kateri je danes kulturni center, kot tudi razstavljeno vsebino, ki kaže na to, s kakšno predanostjo in skrbnostjo so domačini zbirali gradivo in raziskovali znamenito rodbino podobarjev. Obiskovalcem ponujajo doživetje ustvarjalnosti in čeprav smo bili ob tem mogoče nekoliko zadržani, so nas ob koncu ogleda zagotovo brez besed pustile hitre, a hkrati natančne in premišljene poteze umetnika Borisa, ki je pred nami v nekaj minutah narisal prepričljivo karikaturo kolegice Jožice.

Večer se je sklenil z občutkom, da smo preživeli bogat dan, ki je gotovo doprinesel k splošni razgledanosti, nujni za učitelja. Enotna pa je bila tudi misel, da je bil dan preprosto lep. Hodili smo »vštric« po prelepi Poljanski dolini, ki je že v preteklosti bila navdih tolikim umetnikom. V teh občutkih so se tudi že rodile ideje za naša naslednja kulturna druženja.