U malnu o dragocenih stenskih prtih

V okviru teme Redka in dragocena znanja, spretnosti in poklici smo v društvu KUD Birštat v zadnjem tednu septembra pripravili dve prireditvi o vezenju in vezeninah. Na prvi z naslovom Vančonarji in druge vezenine na Idrijskem in Cerkljanskem nekoč in danes nam je predavala Anica Svetik, profesorica slovenščine in nemščine, ki je pred več kot dvajsetimi leti z učenci zbirala vezenine in podatke o njihovi izdelavi ter rabi.

Objavljeno: četrtek, 26. oktober, 7:02 I besedilo: Robert Jereb I fotografije: arhiv KUD Birštat

Izbrano gradivo je uredila in objavila v knjigi Pripoved spretnih rok: vezenine v domovih na Cerkljanskem in v bližnji okolici od konca 19. stoletja do danes, ki je izšla leta 1999. Ob širši predstavitvi te nekdaj vsakdanje spretnosti in raznolikih vezenih izdelkov, ki so bili stalnica v domovih naših dedov in babic, je bila posebna pozornost namenjena v naših krajih pogostim stenskim prtom oziroma vančonarjem. Izraz je nastal iz nemških besed die Wand (stena) in das Schonung (čuvanje, prizanašanje) ali die Schönung (olepševanje).

Njihova vloga je bila estetska, hkrati pa so varovali stene v kuhinji in nad posteljami v sobah. Vsebovali so poudarjeno vzgojno noto, saj napisi na njih spodbujajo k delavnosti, urejenosti, čistoči, dobrim odnosom med zakoncema, ljubezni do staršev, složnosti, miroljubnosti, skrbi za dom in družino, opazna je tudi verska vzgojnost. V nekaterih napisih so prisotne še šaljivost, šegavost in hudomušnost.

Nekaj zanimivih vančonarjev smo pridobili v društvu, še več jih je prinesla predavateljica. Da pa je dediščina vezenih izdelkov res bogata smo se podučili iz izčrpne predstavitve, ki jo je Anica Svetik popestrila še z obsežnim slikovnim gradivom, zbranim v več albumih. Na prijetnem pogovornem večeru so svoje spomine in izkušnje z vezenjem delile tudi udeleženke, tako da smo srečanje sklenili v prijetnem klepetu.

Drugi dogodek smo organizirali v sodelovanju z Mestno knjižnico in čitalnico Idrija. Milanka Trušnovec je mladim poslušalcem najprej prebrala pravljico Jakec šiva, v kateri si bober Jakec, ki je nezadovoljen s svojim starim in raztrganim predpasnikom, sešije novega. Mladi poslušalci pa so zatem spoznali vse njegove šivalne pripomočke in si »izvezli« svojega bobra, podobno kot so včasih vezli vančonarje. Za to nalogo je Milanka Trušnovec mladim udeležencem pripravila inovativno predlogo na trši papir, na katerem je bila podoba bobra, obrobljena z luknjicami, skozi katere so s spretnimi prstki vezli in »mežlali« nit v končni izdelek.

Bil je lep večer, ki se je zaključil z idejo o nadaljnjih druženjih na literarno-rokodelskih čajankah v naši hiši U malnu.