Pohodna skupina iz Godoviča (Branko, Sandi, Matej, Lovro, Tomaž, Borut in Jaka) in pridruženi člani iz Idrijskih Krnic (Damjan) in Idrije (Andrej in Zoran) smo tudi letos sklenili, da se odpravimo na pohod v zahodni del naše države. Dogovarjali smo se o podrobnostih, določili termin pohoda med 16. in 20. julijem po trasi, ki je bila enaka lanski.
Objavljeno: sobota, 23. avgust 2025 ob 8:20 | besedilo: Zoran More | foto: arhiv Zoran More
Iz Godoviča je skupina krenila ob 6. uri, skozi predor proti Črnemu Vrhu, po Francoski cesti, se spustila po Ključih do Podroteje in nadaljevala po Rakah do Idrije, kjer sta Renata in Mitja pripravila zajtrk. Nebo so prekrivali vse bolj temni oblaki. Po okrepčilu smo pot nadaljevali po kolesarski poti do Marofa. Tu je začel padati dež, tako da smo si nadeli vetrovke. Naslednji postanek je bil v bifeju Bernjak, kjer smo počakali, da se je nebo razjasnilo. Pot smo nadaljevali po levi strani v smeri toka Idrijce do Travnika. Po kratkem počitku in prigrizku smo šli proti Maruškovcu in naprej mimo Želina do okrepčevalnice Kurnik. Tu letos zaradi oblačnega vremena ni bilo kopalcev, kot lani in tudi nihče od pohodnikov se ni osvežil v Idrijci. V nadaljevanju se je naša pot začela strmo vzpenjati in kmalu smo začutili soparno vreme. Zavili smo do pivovarne Zajc, kjer sta nam Srečko in Tadej iz spremstva pripravila odličen narezek z domačimi dobrotami. Po utrujenega Jaka je prišel dedek in ga odpeljal domov. Ko smo nadomestili izgubljeno tekočino, smo nadaljevali po cesti proti Bukovemu in skrenili proti Policam, a še pred vasjo zavili desno ob Kazarski grapi proti prelazu Bukovo – Bukovski vrh. Začelo je grmeti in zopet rahlo deževati, kar pa nas po gozdni poti ni preveč motilo. Ko pa smo prišli na pašnike, se je nevihta razbesnela, zato smo vedrili v kozolcu pri kmetiji Kobau. Ko se je nevihta odmaknila, smo se v rosenju spuščali naprej proti kampu Šorli v Koritnici. Prijazni gospodar nam je odprl kotlovnico, kamor smo odložili mokre čevlje, vetrovke, … Srečko in Tadej sta nam pripravila odlično večerjo, Tomaž pa je odšel domov. Potem smo »zasedli« vsak svoje ležišče in prijetno utrujeni zaspali.
Ponoči smo slišali grmenje in dež, ko smo vstali pa nas je pozdravilo hladno jutro. Po zajtrku smo se odpravili po asfaltni cesti ob grapi Koritnica proti vasi Rut, kjer nas je že grelo sonce. Kar nekaj kilometrov nas je vodila pot po makadamski cesti, ki je na koncu prešla v kolovoz in mulatjero. Že med hojo smo opazili, da nekateri udeleženci (pod 40 let) hodijo precej hitreje od ostalih (nad 50 let), zato smo se pri razpotju poti na Rodico in Planino Razor, razšli. Mladi »gamsi« so jo mahnili proti Rodici in po grebenu proti Voglu in se spustili do Planine Razor, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Vreme jim je bilo naklonjeno, pihal je veter, ki jih je prijetno hladil. Druga skupina pa je šla po Geološki poti do Planine v Prodih, kjer smo imeli počitek za malico. Mulatjera nas je vodila navzgor pod Ljubinskimi stenami, čez pašnike in mimo ostalin podrtih kasarn, kjer smo prispeli na cesto proti Planini Razor. V koči so nam prijazne oskrbnice skuhale odlično večerjo, sledil je zgodnji počitek, saj je bil pred nami naporen dan.
Starejši smo zmogli prehoditi 120 km in preko 3710 m »višincev«,
mlajši pa 115 km in okrog 4.630 m »višincev«.
Zbudili smo se v hladno jutro, zajtrkovali in ob 7. uri začeli s hojo proti planini Kal. Tu nas je že grelo sonce, a ne za dolgo, saj je »starejša« skupina nadaljevala pot po Slovenski planinski poti v senci Migovca in se spustili proti planini Dobrenjščica. Po malici smo se vzpenjali proti Prehodcem in naprej navzdol proti koči pri Krnskih jezerih. Mlajša skupina pa je s planine Kal odšla na Tolminski Migovec in naprej čez Tolminski kuk, Planjo, Mahavšček proti koči pri Krnskih jezerih, kjer sta se skupini srečali in skupaj odšli v dolino. Spremstvo nam je pripravilo večerjo in počitek v domu Klementa Juga je bil prav prijeten.
Jutro zadnjega dne pohoda, ko smo se spuščali do kampa Klin je bilo oblačno in soparno. Pot smo nadaljevali po makadamski cesti na levi strani Soče, kasneje prečkali viseči most in šli po glavni cesti do Kal Koritnice, kjer smo v gostišču Hedvika malicali. Od tu smo hodili po makadamski cesti proti trdnjavi Kluže, od tam naprej pa po glavni cesti do cilja v Logu pod Mangartom. Tu je bilo veliko veselja udeležencev pohoda, da smo tudi z nekaj žulji starejši zmogli prehoditi 120 km in preko 3710 m »višincev«, mlajši pa 115 km in okrog 4.630 m »višincev«. Bili smo enotnega mnenja: če bo zdravje, se vidimo naslednje leto.
Obiskovalcev skupaj : 56911
Prikazov skupaj : 150755
Trenutno : 37
