Stanovska solidarnost še živi

Delo v rudnikih je zagotovo eno najnevarnejših opravil. Kljub varnostnim ukrepom, skrbnemu spremljanju razmer in uporabi sodobne opreme pa se rudarji ne morejo izogniti tveganju za nesrečo. Tak primer je bila zadnja nesreča v Velenju, ko je vdor mulja na odkopno polje botroval smrti treh rudarjev. Tatjana Dizdarevič, direktorica Centra za upravljanje z dediščino živega srebra, ki upravlja tudi z idrijskim podzemljem, je ob nesreči v Velenje v svojem in imenu idrijskih rudarjev poslala sožalno brzojavko. »Idrijski rudarji in zaposleni v CUDHg Idrija izrekamo stanovskim kolegom ob tragični rudarski nesreči iskreno sožalje. Srečno!«

Rudarske nesreče niso bile redkost tudi v idrijskem rudniku. Največji jamski požar je v zgodovini rudnika izbruhnil 3. novembra 1846 v jami pri Jožefovem predoru na Hauptmanovem polju oziroma na 6. obzorju. Požar je zahteval sedemnajst žrtev, od tega je bilo štirinajst rudarjev in trije nadrejeni – namestnik rudniškega upravitelja, jamski paznik in jamski mojster. Nekaj delavcev je ogenj zajel na delovnem mestu, ostali pa so življenje izgubili pri reševanju sotovarišev, saj so bili za reševanje pomanjkljivo opremljeni. V spomin na ta tragični dogodek so že leto po nesreči na starem pokopališču Sv. Križa postavili spominski obelisk, ki so ga leta 1998 prestavili na današnji Aumeški trg v središče mesta.