Skrivalnice na Viševniku

Kljub napovedi, ki je obljubljala vse kar jesensko vreme pozna, se nas je z avtobusom proti gorenjski odpeljalo kar 25. Nekaj dežja, megle in tudi sonca nas je spremljalo med vožnjo na Pokljuko, kjer smo izstopili v suhem in skoraj jasnem vremenu. Lepo vreme je napolnilo tudi bližnji biatlonski center. Tudi nekaj krav se je še paslo v prostranih gozdovih, ko smo jedli prvo malico, da bo energije za vzpon dovolj. Po makadamski cesti, da se ogrejemo, nas je pot najprej vodila do smučišča Viševnik. Pobočja so še zelena zato smo lahko kar po smučišču začeli prvi vzpon. Prečkali smo cesto, ko se je pot šele zares postavila pokonci. Šele sedaj, nekoliko višje, smo opazili kako zares prostrani in bogati so pokljuški gozdovi v katerih prevladuje smreka. Mi pa smo vedno bolj iskali posebneža med iglastimi drevesi – macesen. Hitro smo ga opazili, saj je iglice že obarval rumeno in je precej izstopal iz zelene okolice. Višje kot smo se vzpenjali več jih je bilo. Na žalost pa je bilo vedno več tudi nečesa drugega – megle. Pogledi na Viševnik so se tako zakrili in tudi ostala okolica je bila videti vedno bolj meglena. Pogled navzgor pa nas je še navdajal z optimizmom, saj smo lahko slutili modre odtenke neba. Strm je bil vzpon med zlato rumenimi iglicami, ki pa jih je bilo z višino vedno manj, saj se je macesen tam že pripravil na zimsko spanje.

Vlaga je dodobra namočila tudi tla, blatu se tako nismo mogli izogniti. Vrh je dokončno izginil v megli. Skrili so se tudi ostali sosedi Mali in Veliki Draški vrh, Debela peč, Tosc in ostali vrhovi. Na spregled ni bilo niti našega najvišjega Triglava. Da v jesenski paleti ne bi ničesar primanjkovalo se nam je tik pod vrhom pridružil še rahel dež. Nismo se ga ustrašili in primerno opremljeni stopili na vrh Viševnika. Tu smo ponovno srečali tudi odrasle planince. Zavoljo daljših korakov so vrh osvojili z druge strani. Vzpon so namreč podaljšali do Srenjskega prevala. A dežju tudi na severni strani niso pobegnili. Nismo se dolgo zadržali. Žig, nekaj hitrih ugrizov v sendvič, malo pijače in že smo stali v vrsti usmerjeni proti dolini. Sestopali smo previdno in počasi, malce nas je motil tudi veter, ki nam je vodne kapljice nesel direktno v oči. Uspešno smo prišli do Plesišča, kjer pa se je prava »zabava« šele pričela. Blatna in spolzka pot je bila pravšnja za preizkušanje naših akrobatskih in ravnotežnih sposobnosti. Malo po nogah in nekaj tudi drsanja po zadnji plati je bilo potrebno, da smo blato pustili za seboj. Ni nam bilo hudega, več dela pa so imeli pralni stroji. Še dobro, da jih imamo. Ker malica na vrhu ni bila ravno obilna, je bil sedaj čas, da pojemo kakšen sendvič. Lažji del povratka po smučišču in gozdni cesti nam ni predstavljal težav.