Urška Kuštrin, Andreja Tušar, Zdravko Pelhan, Vasilij Sedej in Damijan Carl so se s spremljevalci v soboto, 27. julija odpravili na najvišji vrh Turčije, ki meji na Iran in Armenijo. Gora Ararat se bohoti na 5137 metri nadmorske višine.
Objavljeno: petek, 13. september ob 7:28 | besedilo in fotografije: Damijan Carl
Iz Istanbula smo z letalom odleteli v mesto Igdir, nato pa smo pot nadaljevali z avtobusom v Dogubayazit. Prenočili smo v hotelu, zjutraj pa smo se zarana odpravili proti našemu cilju. Prvi dan smo prehodili pot do prvega baznega tabora na višini 3.200 metrov nad morjem. Do tu še nihče od pohodnikov ni zaznal kakšnih višinskih težav. Že drugi dan pa se je situacija obrnila, saj nas je čakal vzpon do drugega tabora na nadmorski višini 4.200 metrov. Na poti smo se spopadli še z snežno nevihto, ki jo je spremljalo močno grmenje. Ko smo se nadihali svežega in predvsem redkega zraku, smo se morali vrniti v tabor 1. Drugo jutro, že pošteno utrujeni, smo se ponovno povzpeli proti taboru 2. Nismo se izognili niti simptomom višinske bolezni, ki jo ponavadi spremljajo glavobol, slabost, omotica … Kljub temu smo se skrbno pripravili na vzpon na sam vrh te gore vulkanskega izvora. Privoščili smo si nekaj ur počitka, čeprav zaradi pričakovanja in vznemirjenosti ni spal nihče. Ob enih ponoči smo krenili proti vrhu, ki smo ga osvojili ob sedmi uri zjutraj. Nepredvidljive razmere, ki so stalnica v visokogorju, so nam še otežile vzpon. Najteže je bilo nameščati dereze na 4000 m n. v., ki smo jih potrebovali za vzpon po ledeniku. Ob vseh izzivih so nam bili v pomoč in vzpodbudo slovenski in iranski vodiči.
Na vrhu smo se vsi zadovoljni, polni čustev in ponosni še fotografirali za spomin in se kar hitro vrnili nazaj v prvi bazni tabor. Tu smo zaradi lažje aklimatizacije preživeli še en dan. Deveti dan, ko smo se vračali nazaj v Slovenijo, smo se zavedli kakšen podvig smo dosegli. Ponosni lahko povemo, da smo preživeli nepozabne trenutke, ki nam bodo za vedno ostali v spominu.