Planinsko društvo Idrija je ob 120-letnici ustanovitve in 45-letnici odprtja Idrijsko Cerkljanske planinske poti (ICPP) izdalo času prilagojen in prenovljen vodnik, marljivi markacisti PDI pa so poskrbeli za označbe sprememb na terenu. Urednica vodnika Anka Rudolf vse pohodnike in ljubitelje narave nagovori in povabi – da je za ICPP, razdeljeno na devet etap, največje darilo, da jo obiščemo – posamezno etapo, celo, si v vodnik pritisnemo kak žig, predvsem pa jo doživimo v vsem bogastvu, ki nam ga na našem pragu ponuja.
Objavljeno: četrtek, 28 avgust 2025 ob 9:42 | besedilo: Valerija Pavšič | fotografije: arhiv PDI
Planinci smo prijazno povabilo sprejeli in se v nedeljo, 22. junija, podali na prvo organizirano turo. Ker izbrana etapa poteka v neposredni okolice Idrije, smo jo vključili tudi v program študijskega krožka Spoznajmo bogato dediščino okolice Idrije »Tudi griči okoli Idrije so lepi«.
V duhu trajnostne mobilnosti smo, za prihod do izhodišča in povratek s cilja pohoda do doma, uporabili javni prevoz. Na prvi razgledni vzpetini po odhodu z izhodišča, na počivališču v Podroteji, nam je Vlado Sedej podal številne zanimivosti tega predela o ravbarski jami v pobočju nasproti nas, cesti po ključih, bunkerjih nad Zagodom, feldbanu, … Po gozdni cesti skozi Požare in s strani markacistov sveže pokošeni stezi smo po uri hoje že uživali v pogledih na skrbno obdelane njive cvetočega krompirja in mamljivem vonju sena na košenicah pri Govekarju. Na pragu domačije nas je prijazno pozdravila priletna a vedro nasmejana gospodinja, obdana z balkonskim cvetjem in cvetočimi dišečimi roza vrtnicami na vogalu hiše – bilo je kot nekoč … In v vodnik smo pritisnili prvi žig.
Po koncu hoje, po za pohodnike zoprnem asfaltu mimo Podobnika in Sedeja, nas je pod vzponom proti Lešnici očaral širok razgled od Hrušice, preko Javornika, Čelkovega in Špičastega vrha do Golakov, Črnovrške planote, Idrijskega krajinskega parka, Hleviške planine, na traso Idrijskega preloma do Hudournika. Pred vasjo Gore nam je pot zasedel teliček, a smo se brez težav zmenili v katero smer mora kdo. V zaselku Tabor nas je že čakal domačin Dejan Hvala. Zgodovinar – arhivar, ki je vpet v lokalno življenje, nam je izčrpno predstavil celo krajevno skupnost Gore, njeno zgodovino z legendami in društva z vsemi aktivnostmi. Malica in počitek pa sta nam tudi prijala.
Preko idilične vasice Gore se pot položi, srkanje lepot narave v prostranih razgledih proti Idriji, Vojskarski planoti, Jelenku, vonjavah cvetoče lipe in sena pa raste – čudovito. Srečanje z nekdanjimi sodelavci, pozdrav, kratek pogovor, nekaterim pohodnikom poboža dušo.
Hlad gozda nam je, v že toplem dnevu, olajšal hojo do Ledinskega razpotja, kjer nam je gostilničarka Milka postregla osvežilne napitke. Čez razvodje, po rahlem vzponu in pogledu proti Gradišču, smo pot nadaljevali do Pečnika. Tu nas je pričakala gospa Marija Velikonja, nekdanja učiteljica, ki je tudi še v zrelih letih povezana z Ledinami, urednica knjige pesmi Antona Žaklja – Rodoljuba Ledinskega. Prijazno povabilo v prostrano pristno kmečko hišo smo z veseljem sprejeli, se posedli okrog velike mize pod bogkov kot, ona na klop ob kmečki peči in potem smo jo poslušali, poslušali …
Ko je pripovedovala o vaseh v krajevni skupnosti Ledine, o življenju nekoč in danes, pomembnih krajanih, dogodkih, navadah, njeni življenjski poti. Spočiti, hvaležni za čas, srčnost in vse slišano, smo se poslovili in jo za Gradiščem mahnili do Kladnika, si v senci vzeli čas za čudovit razgled na Masore, dolino Idrijce, Bevkov vrh in vse od Matajurja do Triglava.
Med vzponom po dolini za kmetijo Fojda, nas je do prelaza nad Kamnikom pošteno ogrelo, prijal je sestop peko košenice na senčno gozdno pot do Tušarja, kjer smo se oskrbeli s svežo vodo iz pipe in nadaljevali do Likarja in drugega žiga na današnji turi. Med spustom do Ocvirka smo se razgledovali na Gorenjsko stran proti Novi Oselici, Ermanovcu, na Laniše, Koprivnik, Javorjev dol. Še nižje na Znojilah – na meji med Primorsko in Kranjsko, nas položna pot, z razgledi nazaj do Gradišča, na Idrijo, Spodnjo Idrijo, reko Idrijco, vodi do Gorenjih Jazen. Spokojna moja rodna vasica, kjer nas, ob spet čudovitih razgledih in počitku v senci cerkve sv. Miklavža, le ta zares obišče. Radodaren in srčen sosed Janez nam postreže z osvežilnimi napitki po izbiri. Tudi spomini zaplavajo … Z obljubo, da bomo pridni in, da gremo sedaj samo še navzdol, se spustimo v Dolenje Jazne, tudi tu podelimo srčen pozdrav in objem z bivšo sodelavko, nadalje mimo Cirilove hiške, skozi gozd, čez Lomovo grapo in domačijo na Gostem brdu »pademo« na avtobusno postajo Travnik. Čez petnajst minut pride avtobus za Idrje … Ravno prav, da še kakšno rečemo o preživetem dnevu.
10 ur in 25km v prijetni družbi, malo utrujeni pa že, zadovoljni, hvaležni, ponosni, še bomo šli.
Dobili smo vse, kar pot v vodniku obljublja. Preverite in seveda vabljeni!
Obiskovalcev skupaj : 60454
Prikazov skupaj : 162639
Trenutno : 27
