Mladi planinci so klicali pomlad

Mladi člani idrijskega planinskega društva so se zadnjo januarsko soboto odpravili na izlet proti morju.

Objavljeno: petek, 9. februar 2024 ob 11:54 | besedilo: Nace Breitenberger I fotografije: Andrej Bončina

Iz naše kotline smo krenili pred osmo uro zjutraj, ko so termometri kazali še kar nekaj stopinj minusa. Torej kape, rokavice in bunde niso bile odveč – sicer pa so to kosi oblačil, katera imamo planinci vedno s seboj ne glede na letni čas. V Godoviču smo »pobrali« še zadnjega planinca in nadaljevali proti Kalcam in naprej proti obrobju Planinskega polja. Prostrana ravnina ob cesti, po kateri vijuga reka Unica (ta ima sicer več men), je bila zakrita z gostim meglenim pokrivalom. Bo pač treba priti kdaj drugič, da si bomo ogledali zanimivosti te kraške posebnosti. Nadaljevali smo udobno vožnjo po avtocesti mimo Postojne. Megle ni bilo več in v jutranjem soncu smo vsi prepoznali Nanos. Še spust skozi dva predora in že smo zagledali morje. Zapeljali smo se na obrobje Kopra do naselja Kampel, kjer smo že zagledali čisto prave planinske markacije. To je bil seveda tudi znak, da se tam pričenja naša planinska pot.

Nahrbtnike na rame in pot pod noge. V spremstvu vodnikov smo krenili po dolini med vinogradi, oljčniki njivicami. Še mimo nekaj posameznih domačij in že smo bili v čisto pravem gozdu. Rastline ob stezi so bile sicer malo drugačne kot v naših krajih. Poleg dreves bora, smo prepoznali rastišče pravega kostanja, saj smo v bodičastih »žogicah« med listjem našli čisto pravi kostanj. Vse okrog nas so bili zeleni grmi bodeče lobodike z rdečimi jagodami, pa tudi veliko belušev (nam bolj znanih špargljev), ki pa še niso imeli novih mladih poganjkov. »A je še daleč? A bo kmalu malica?« se sliši vedno pogostejša vprašanja. Poiskali smo primeren kraj na soncu med oljkami in z veseljem segli po dobrotah v nahrbtnikih.

Nadaljevali smo po stezici mimo čisto pravega studenca – to si velja zapomniti, če nas bo morda kdaj na tej poti mučila žeja. Še nekaj vzpona po vijugasto speljani potki – bližnjic seveda v hribih ne delamo. Hodimo le po nadelanih markiranih poteh. Prišli smo do klopce na prijetnem razgledišču tik pod vasjo. Gledali smo na morski zaliv in seveda na naše največje pristaniško mesto Koper ter na veliko vasi v okolici vse tja do Debelega Rtiča. Planinci seveda skušamo najprej v daljavi poiskati vzpetine. Videli smo: Tinjan, Slavnik, Nanos, daleč čez morje so se v snežni belini bleščali naš najvišji Triglav, Kanin, Krn in drugi vršaci.

Sonce je že prijetno grelo in kar pohiteli smo skozi središče tipične istrske vasice Pomjan. Pri nekdanji opuščeni šoli smo v prijetnem parku poiskali mesto na klopcah. V vaškem zvoniku se je oglasil zvon – bilo je točno dvanajst, torej čas kosila. Po praznjenju nahrbtnikov, pa še sprostitev na igralih, vpis v planinsko knjigo in žige (377 m) v knjižice Mladi planinec. Še kakšno fotografijo za spomin, potem pa hitro nazaj proti izhodišču, kjer nas je že čakal avtobus. Vožnja proti Portorožu je bila prav prijetna, saj smo bili vsi v pričakovanju sprostitve v bazenih kopališča Termaris v Bernardinu. Le redki smo opazili v bregu nad Izolo že cvetoča mandeljnova drevesa. Čeprav smo še v zimskem mesecu, pomlad že slutimo.

Navdušeno smo zaplavali, preizkusili vse bazene, tobogane in džakuzije. Tudi to je bil del našega planinskega izleta. Sonce je počasi drselo proti morski gladini, nebo nad bližnjim Piranom se je obarvalo v škrlatne odtenke. Naredili smo še en večerni posnetek in se z avtobusom prijetno utrujeni odpeljali proti našim krajem. Še aplavz vodnikom, ki so si vzeli čas in nas to soboto vodili ter tudi šoferju za udobno in varno vožnjo. Preživeli smo lep dan, lahko bi rekli, da smo poklicali pomlad. Škoda, da nas ni bilo več. V avtobusu (in v bazenih) je bilo še veliko prostora.

Se nam pa naslednjič pridružite – potrudimo se, da je vedno lepo in zabavno.