Ko so Turki pridivjali v Baško grapo sredi kosila

Rdeča nit pripovedovalskega večera na Volarjevi domačiji, kjer se France Bevk ni rodil, ampak je tam preživel mladost, je bila ljubezen. Ta je v ljudskem pripovedništvu vedno trdna vez med mladima zaljubljencema ki prav z njeno pomočjo ali pa njenim urokom premagata ovire, ki jih prednju postavlja življenje. Pa naj si gre za junaške ženske, ki so čez rob farne meje odgnale spletkarskega in hujskaškega duhovnika ali pa premeteno domačinko izpod Kojce, ki je z zvijačo ugnala celo hudiča. Pripovedovalski večer je bil pravi poklon ženski moči, modrosti in ženstvenosti, ki je vseobsegajoča in neizogiben gradnik sleherne skupnosti.

Renata Lapanja je s svojo sproščeno pripovedovalsko veščino prevzela poslušalce. Njena beseda je bila iskriva, živa, polna tistega prvinskega diha, ki ga je težko ponarediti in se ga še težje priučiti. Zbrane je popeljala v svet »widaunkov«, ki so na Grahovem čuvali zaklad. Ta naj bi se skrival tri korake od zahodnega krila cerkve, a ga do danes še niso odkopali. V ljudski pripovedi o izvoru poimenovanja vasi Hudajužna pa je poslušalce odvedla v čas turških vdorov. Ti so v enem od napadov v vas prišli ravno v času kosila. Domačini so zbežali v gozdove in prepustili kosilo nepovabljenim zavojevalcem. Ti pa so bili z žganci tako zadovoljni, da niso nič odnesli in pustili vse domačije nedotaknjene. In ker se je vse to dogajalo v času kosila, ki so ga domačini hitro poimenovali »huda južna« se je to ime prijelo vasi in se je drži še danes.
Pripovedovalka je obudila tudi spomin na pripoved o hudiču in zviti ženski izpod Kojce. Slednja je bila pripravljena vragu prodati dušo, če do poldneva na vrh Kojce prinese ogromno skalo. In ker je hudiču v tem podvigu zelo dobro kazalo, ga je zvita ženska ugnala s tem, da je že pred dogovorjeno uro začela zvoniti na cerkveni zvon. Zvijači je hudobec nasedel in v besu zalučal skalo, ki iz Kojce štrli še danes.

Ljudski pripovedovalci so bili nekoč nepogrešljivi. Njihove zgodbe so grele dolge zimske večere, krepile domišljijo otrok in prenašale modrost iz roda v rod. Ohranjali so ljudsko dediščino, jo spreminjali v prilagojene zgodbe in z njimi navduševali poslušalstvo. Čas po drugi veliki vojni je bil za to dediščino usoden. Podeželje je začelo nazadovati in številni so se odselili. Z njimi so odšle tudi pripovedi in starodavna znanja, ki se niso več obnavljala. Zato so pripovedovalski večeri, kot je bil ta na Volarjevi domačiji v Zakojci posebej dragoceni. Z njimi se ohranjajo vsaj okruški, ki bi jih bilo vredno v prihodnje zapisati in za njihovo živo uprizarjanje sistematično poskrbeti.
Ob pripovedovalki Renati Lapanja je nastopila še Marjeta Purgar Hvala. Brez instrumentalne spremljave je zapela več ljudskih pesmi in za povrh še zelo redko slišano »Zakojško«, ki naj bi bila del ljudske dediščine sveta pod Kojco.
Glasbeno pripovedovalski večer na Volarjevi domačiji je bil del letošnjih Bevkovih dnevov, v sklopu katerih številni organizatorji prirejajo najrazličnejše dogodke. Z njimi ohranjajo spomin na Franceta Bevka, ki je v svojih delih postavil spomenik preprostim ljudem. Ti so ustvarili svet pod Kojco in postali del njega.