Ivan Bevk, najstarejši prebivalec občin Idrija in Cerkno, na današnji 23. maj praznuje častitljivi 104. rojstni dan. Bistrih misli in čvrstega zdravja sprejema čestitke sorodnikov in številnih prijateljev, ki ga cenijo in spoštujejo.
Objavljeno: četrtek, 23. maj 2024 ob 6:50 | besedilo: Damijan Bogataj | fotografije: Samo Bevk, arhiv IN
Ivan Bevk ostaja aktiven tudi v tej visoki starosti. To pomlad sta s sinom Samom že obdelala malo posestvo pri Polancu nad Idrijo. Delo na njivi in peka kruha, s katerim razveseli sorodnike in prijatelje, sta tudi to pomlad rdeča nit njegovih aktivnosti. Krompir, fižol, zelje, solata, ohrovt, por, paradižnik, korenje, peteršilj, solata, radič in čebula tudi letos dobro kažejo, le da deževje zadnjih dni ne bi preveč zadržalo njihove rasti. Velika nadloga pa so, kot pravi Ivan Bevk, rdeči lazarji – polži, ki so se letos prerazmnožili kot že dolgo ne.
Razen svečanega kosila za najožjo družino Ivan Bevk ob letošnjem 104. rojstnem dnevu ne načrtuje posebnega slavja. Vesel je vsake dobre želje, stiska roke in pogovora. Idrijčani ga vsak dan srečujemo tudi na sprehodu s katerim utrjuje zdravje in krepi povezanost s skupnostjo.



Ivan Bevk se je rodil 23. maja 1920 v vasi Čeplez nad Cerknim, očetu Ivanu in materi Ivani, kot najmlajši, sedmi otrok. Oče mu je umrl, ko je bil star 6 let, zato je za kmetijo, po domače pri Zapoškarju, skrbela mama, otroci pa so pomagali pri vsakdanjih opravilih.
Italijansko osnovno šolo je obiskoval v sosednji vasi Planina. V čas osnovne šole sega tudi prvi spomin danes čilega 104-letnika. Zaradi zelo velikega števila otrok sta v vaški osnovni šoli poučevali kar dve učiteljici, ki seveda nista znali slovensko, otroci pa ne italijansko.
Po končanem osnovnem šolanju je delal je na kmetiji, občasno je pomagal tudi pri vzdrževanju ceste iz Cerknega na Kladje in si s tem cestarskim delom zaslužil tudi prve lire. Po uveljavitvi meje med Italijo in Jugoslavijo so prebivalci na obeh straneh kmalu spoznali, da lahko kaj zaslužijo tudi s prekupčevanjem. Kontrabant je postal donosna dejavnost in nekateri, ki so se tega posla lotili načrtno in resno, so zaslužili zelo veliko. Kontrabantal je tudi Ivan Bevk, a kot danes sam pravi, le za domače potrebe. Vaški fantje so se ob večerih po skrivnih stezicah odpravili čez mejo h Kalarju na Staro Oselico, kjer je bila majhna trgovina, seveda ilegalno, cene za številne prehrambene artikle pa korenito nižje kot v Cerknem.
Po izbruhu druge svetovne vojne se je junija 1942 pridružil odporniškemu gibanju in je postal član mladinske trojke OF v Čeplezu. Fantje so zbirali hrano in oblačila ter jih po tajnih zvezah pošiljali partizanom. Oblastem je postal sumljiv in zato so ga fašisti 31. novembra 1942 aretirali, ga pet dni zasliševali v zaporu v Cerknem in Idriji, a so ga zaradi pomanjkanja dokazov o njegovi ilegalni dejavnosti potem izpustili.
»Pomladi leta 1943 se nas je veliko fantov s Cerkljanske odločilo za odhod med partizane. Pritiski Italijanov so postali vse hujši in vedeli smo, da se je treba temu upreti,« pripoveduje Ivan Bevk. V partizane je odšel 2. februarja 1943 in najprej postal borec Južnoprimorskega odreda. Kot borec Gregorčičeve brigade se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo. »To je bil zelo težak pohod, saj smo v Benečiji naleteli na povsem drugačne razmere. Tam domačini niso bili organizirani in zato smo imeli nemalo težav pri zagotavljanju preskrbe za vojake.« Septembra 1943 je sodeloval v bojih na Goriški fronti. Od maja 1944 do konca vojne je opravljal dolžnosti obveščevalnega oficirja v štabu brigade in 31. divizije. Udeležen je bil v številnih borbah, med drugimi za Železnike, Fužine in Žiri. S posebnim ponosom pa se spominja akcije prenosa ranjencev iz bolnic Franje in Pavle na Notranjsko.
V zadnjih dneh vojne je Ivan Bevk kot obveščevalni častnik deloval na Tržaškem. V Tržiču je sodeloval pri pogajanjih z nemško enoto, ki se je predala partizanom. Po končani šoli za oficirje v Sarajevu je do leta 1955 nadaljeval z aktivnim služenjem v vojski. Leta 1955 se je s činom majorja upokojil. Po vrnitvi v Idrijo pa je bil od leta 1957 do 1970 načelnik Odseka za ljudsko obrambo pri takratni Skupščini občine Idrija. Na to obdobje svojega življenja ima lepe spomine.
Leta 1953 sta se z ženo Marijo iz Skirce preselila v nov blok na Mestnem trgu, kjer po smrti žene Marije s sinom Samom živita še danes.
Življenje Ivana Bevka pa še posebej zaznamujeta ljubezen do narave in domače zemlje. Že več kot pol stoletja obdeluje zemljo na svojem majhnem posestvu pri Polancu nad Idrijo, kjer prideluje zelenjavo in skrbi za sadovnjak ter v krušni peči na prostem peče domači kruh. »Ljudje bi morali bolj spoštovati zemljo in se zavzemati za čisto okolje,« pripoveduje Ivan Bevk, ki kljub visoki starosti resnejših težav z zdravjem nima. Nekoliko mu je opešal le sluh, a si pomaga s slušnim aparatom. Z vsakodnevnimi sprehodi po mestu in okolici skrbi za fizično kondicijo, neizmerno pa uživa tudi v ribolovu, saj je že od leta 1964 član Ribiške družine Idrija.
Ob 104-letnem jubileju nam slavljenec recepta za dolgo življenje ne izda, saj pravi, da sta najpomembnejša zmernost in zdrav način življenja.
Vse najboljše in še na mnoga leta!