Boris Kobal med TV Poprom in Profesionalci espe

Korenine Borisa Kobala pa pravzaprav segajo v Idrijo. V mestnem becirku Riže se je rodil in mladost preživel njegov oče Silvij Kobal, ki je pri 19 letih, v času po drugi svetovni vojni, odšel v Trst in se tam uveljavil kot odličen gledališki igralec. Boris Kobal, ki je letnik 1955, je v Trstu leta 1974 opravil maturo na učiteljišču Antona Martina Slomška. Kasneje je študiral dramsko režijo na AGRFT v Ljubljani. V spominu mnogih tv gledalcev je znan kot soustvarjalec legendarnega TV Popra, ki so ga pripravljali v regionalnem RTV centru v Kopru in tudi kot glavni akter afere plagiat. Leta 2017 je na razpis gledališča v Celju poslal besedilo komedije Profesionalci espe, za katero se je izkazalo, da gre za ponaredek saj je pravi avtor tega besedila v italijanščini, Aldo Nicolaj. Sledilo je razkritje ponaredka in ponarejevalca, odvzem honorarja in izguba službe direktorja Šentjakobskega gledališča v Ljubljani.

Borisu Kobalu sta popularnost res prinesla TV Poper in afera plagiat, a je v življenju počel še marsikaj drugega. Ko mu je hčerka predstavila Davorina Lenka je padla odločitev za sodelovanje pri pisanju avtorizirane biografije. Pod naslovom 100 km, je ta letos izšla pri Založbi Beletrina.

Na predstavitvi v Idriji Boris Kobal seveda ni mogel mimo svojih spominov na očeta in njegovo Idrijo ter številna gostovanja z gledališčem v Rudniški dvorani. Tam je v sedemdesetih letih gledališčnike vedno sprejel hišnik Križič, ki se ga Boris Kobal spominja po sardinah in številnih razglednicah na zadnji steni njegove hišniške delavnice. »Oče Silvo je imel z Idrijo nek čuden problem o katerem se nisva uspela nikoli natančno pogovoriti. Neznansko sem užival v trenutkih, ko mi je kaj pripovedoval v idrijskem narečju, ki je nekaj izjemnega« je Boris Kobal povedal na predstavitvi v galeriji. Ko je njegov oče Silvij leta 1970 prejel Borštnikovo nagrado so mu ob prihodu v Idrijo postavili velik napis čez cesto in zaigrala mu je rudarska godba. Rojstna hiša Silvija Kobala še vedno stoji v Rižeh, v njej pa danes živijo novi lastniki.

Pisanje knjige je resno delo, ki terja tudi nemalo discipline. To je na predstavitvi v Idriji priznal tudi soavtor Davorin Lenko. Ure in ure dolge pripovedi Borisa Kobala je prepisoval in strnil v knjižno besedilo, ki so ga sprejeli v program pri Založbi Beletrina. »Sam tega dela nikoli ne bi zmogel« je priznal Boris Kobal in sebe označil za navadnega begavca brez delovnih navad. Danes bi delal na radiu, ki je za njega čarobni medij. Televizija ga ne zanima več, saj je hladna in brezodzivna. Od njegovega petdesetletnega dela v gledališču ni ostalo skoraj nič, saj je gledališče medij trenutka, ki ga ni moč zamrzniti. Knjiga 100 km pa bralca vendarle popelje med spomine ustvarjalca, ki je pomembno zaznamoval tako zamejsko kulturo kot tudi gledališče v Sloveniji.

To jesen kot upokojenec in od 99% prijateljev pozabljeni avtor nove knjige, z Davorinom Lenkom in Andražem Gombačem, hodi po knjižnicah in govori o svojem življenju. Ne izogiba se nobene teme. Tudi o aferi plagiat, ki je pomembna ločnica v njegovem življenju, spregovori odprto in iskreno. Srečanja z bralci pa mu odpirajo poti do novih znanstev in ljudi, ki v njem cenijo iskrenost in iskrivost. Slednja pa je bila in je še vedno nepogrešljiva v življenju Borisa Kobala.