Zvok besede, beseda zvoka

Petkov večer, 21. avgusta, je bil drugi v letošnjem nizu Grajskih večerov. Kot že po tradiciji je tudi tokrat zagodlo vreme, in zato je koncert namesto na prostem potekal v podstrešni dvorani Glasbene šole Idrija. Vreme sicer ni bilo naklonjeno, glasba pa toliko bolj.

Objavljeno: sobota, 22. avgust 2026 ob 13:01 | besedilo in fotografije: Damijan Bogataj

Pod naslovom Zvok besede, beseda zvoka sta se občinstvu predstavila skladatelja in interpreta Aldo Kumar in Cveto Kobal, glasbenika, ki ju povezuje dolgoletno ustvarjalno sodelovanje. Njuno prvo sega skoraj petdeset let v preteklost, ko je Aldo Kumar za flavtista Cveta Kobala napisal skladbo Tantadrujeve želje za solo flavto. Prav z izvedbo te skladbe pa se je začel tudi tokratni skupni koncert na gradu v Idriji. Njuni umetniški poti sta se po spletu naključij ponovno združili pred nekaj leti, tokrat pa sta v Idriji predstavila programa, ki je občinstvu razkrival predvsem njuno manj znano avtorsko plat.

V prvem delu večera se je Cveto Kobal predstavil v treh vlogah – kot skladatelj, pevec in flavtist. Vse tri je izvedel z izrazito suverenostjo. Njegovo skladateljsko in vokalno ustvarjanje je širši javnosti morda manj poznano, zato je bil koncert tudi priložnost za nekoliko drugačen pogled na njegovo umetniško ustvarjanje. Slišali smo sedem šansonov, ki jih je Kobal uglasbil na besedila pesnice Metke Ravnik Glavač. Posebno vrednost izvedbi je dodala prav pesnica, ki je svoje verze in njihov pomen v živo delila z občinstvom ter tako ustvarila neposredno povezavo med besedo in glasbo.

Koncertna izvedba šansonov se je od izvedbe na zgoščenki razlikovala predvsem po aranžmajih. Pomembno vlogo je prevzel klavir, ki je na živem nastopu smiselno nadomestil več glasbil, vključenih v studijske posnetke. Tako je glasba dobila nekoliko drugačno, bolj komorno podobo. Ob Metki Ravnik Glavač so v prvem programskem sklopu nastopili še pianist Leonard Kobal, kitaristka in vokalistka L3ryka ter tolkalistka Olivia Swim.

Kobalovi šansoni so minimalistične glasbene miniature, v katerih skladatelj in izvajalec s pridom izkorišča svoj izjemen basovski vokal. Z izvajalsko dovršenostjo, kakršna se pričakuje od akademsko izobraženega glasbenika, je tudi v Idriji poudaril osnovne kompozicijske linije, na katerih temeljijo njegove uglasbitve poezije v maniri šansona. Glasba je ostajala zadržana in premišljena, vendar prav zato toliko bolj izrazna.

V drugem delu koncerta se je kot skladatelj in izvajalec na harmoniki predstavil Aldo Kumar, letošnji prejemnik Pirnatove nagrade za življenjsko delo. Izvedel je pet samospevov in eno instrumentalno skladbo. Šansoni so nastali na besedila pomembnih slovenskih pesnikov, med njimi Dragotina Ketteja, Franceta Prešerna, Srečka Kosovela in Gregorja Strniše. Nastajali so za različne priložnosti, vsaj eden pa je bil napisan tudi za gledališče.

Večer, v katerem sta se prepletali beseda in glasba, sta glasbenika tako povezala v svojevrsten dialog različnih umetniških svetov. V ospredju niso bili le šansoni, temveč predvsem odnos med poezijo, glasom in glasbeno interpretacijo. V prijetnem izteku glasbenega večera so glasbeniki izvedli še skladbo Dagadaga in z njo sklenili drugi letošnji Grajski večer. Čeprav je dež obiskovalce pregnal z grajskega dvorišča, je podstrešna dvorana glasbene šole ponudila pravšnje okolje za večer, v katerem je bilo mogoče prisluhniti predvsem tistemu, kar je bilo zapisano v naslovu programa – zvoku besede in besedi zvoka.