Zgodovino kraja soustvarjajo tudi ljudje, njihove zgodbe in spomini, ki ostajajo med tistimi, s katerimi so delili svoje življenje. Mednje sodi tudi Manja Plešnar. Sobotni literarni večer v Godoviču je bil posvečen prav njenemu spominu. Njeno življenje in ustvarjanje so obiskovalci spoznavali skozi poezijo, glasbo, pripovedi in osebne spomine.
Objavljeno: ponedeljek, 21. september 2026, ob 12:45 | besedilo in fotografije: Anja Dolenc
Literarni večer so v soboto, 19. septembra, pripravili člani Kulturnega društva Brinov grič Godovič, pri programu pa so sodelovali tudi člani Literarne skupine Ris Dramatičnega društva Idrija. Za glasbeni uvod in več glasbenih vložkov med programom je z neandertalčevo piščaljo poskrbel Miro Božič. Zbrane je pozdravila Pavlina Lukan in v kratkem zgodovinskem pregledu predstavila pomembne mejnike razvoja Godoviča. Kulturno društvo Brinov grič danes sestavljajo predvsem člani Mešanega pevskega zbora sv. Urbana, v preteklosti pa je bila v društvo vključena tudi otroška igralska skupina, ki jo je vodila prav Manja Plešnar. Zgodovinskemu uvodu je sledil kulturni del večera. S pesmijo »Ladja Ris« je Laura Podgornik zbrane, s povabilom, da se skupaj podajo v svet ustvarjalnosti, simbolično popeljala v svet literarne skupine in odprla spominski del večera, posvečen Manji Plešnar.
V zapisu se je Ana Balantič, ki se zaradi zdravstvenih omejitev dogodka ni mogla udeležiti, spominjala prijateljstva z Manjo Plešnar, njunega prvega srečanja in skupne literarne poti. Njen zapis je prebrala Laura Podgornik. Manjo je opisala kot zelo tiho, zadržano in vase umaknjeno dekle. Sčasoma sta postali prijateljici in skupaj obiskovali literarne šole ter kolonije Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.
Kljub invalidnosti je Manja Plešnar želela živeti čim bolj polno. Nekaj časa je poučevala tudi verouk v Godoviču, sodelovala pri organizaciji literarnih večerov in delala z otroki. Ob tem so nastajale njene pesmi in proza. Vključila se je v literarno društvo Zeleni oblaki v Logatcu in v literarno društvo Ris v Idriji in soustvarjalci v njej prepoznavali veliko pozitivne energije, občutek za pravičnost in skrito razigranost. Mia Mariša je v spomin na prijateljstvo s pokojno ustvarjalko, nadaljevala z recitacijo Manjinih pesmi. V njih se prepletajo podobe telesa, narave, morja, sanj, bolečine in svobode. Pesmi razkrivajo človeka, ki se kljub omejitvam želi dotakniti življenja v vsej njegovi polnosti. Posebno mesto v njenem življenju je imelo morje. Postalo je eden osrednjih motivov njenega pesniškega sveta in tudi prostor, v katerem je našla občutek svobode.
Tekom večera so svoje ustvarjanje predstavili tudi Slavica Uršič, Vladimir Kržišnik, Marko Pišljar, Tomaž Kosmač, Marija Lapanja Mariči in Lilijana Homovec. Ustvarjalci so ponudili pisano paleto različnih pogledov in občutij. V zapisih so se prepletale ljubezenske in intimne teme, razmišljanja o času, sreči, minevanju in medčloveških odnosih, pa tudi bolj hudomušna besedila, ki so se dotaknila sodobne družbe, našega odnosa do kulture. Večer je zaznamovalo osemnajst literarnih utrinkov, v literarnem krogu torej res ne manjka raznolikih glasov in ustvarjalcev.
Ob zaključku je Pavlina Lukan navzoče povabila, naj literarne utrinke večera odnesejo s seboj in jih ohranijo v spominu. Predstavnik kulturno-umetniškega društva Evgen Kosmač pa se je zahvalil vsem, ki s svojo podporo potrjujejo pomen dela domačih ustvarjalcev. Ob tem je izrazil željo, da bi se podobni literarni večeri še nadaljevali in da bi bilo priložnosti za pisanje in ustvarjanje čim več.
Skozi pripovedi, glasbo in poezijo je ponovno zaživela zgodba Manje Plešnar, tihega dekleta, ki je dolgo ostajalo v ozadju, v literaturi pa je našlo svoj glas. O začetkih svojega literarnega ustvarjanja je nekoč zapisala sama. Spomin na čas v bolnišnici Valdoltra, kjer je vsakodnevno opazovala morje in se z njim pogovarjala, je postal začetek njene pesniške poti:
»Pomlad leta 1975. V sobi številka devet v bolnici Valdoltri. Ob vsakodnevnem pogledu in pogovoru z morjem je iz mene privrelo čustvo, ki sem ga prvič zlila na papir v obliki poezije. Skoraj več kot desetletje so iz mene vrele pesmi. Sedaj rabijo več časa, da se kuhajo v meni, preden na plan privre kakšna pesem. Ustvarjalna literatura in gledališče mi odpirata poti, na katerih droben žarek sonca sveti.«
Kot je bilo slišati na večeru, je imela Manja Plešnar za prihodnost še veliko načrtov. Njeno življenje se je, leta 2013, končalo ravno v času, ko je začela najbolj odkrito govoriti, ustvarjati in stopati v javnost.
