Ni še tako dolgo tega, ko je na rumenih smernih tablah na križišču pri Likarci pisalo Gore in Dole. Baje da se je našel kakšen »nejeveren Tomaž«, ki je vabilo razumel kot britje norcev, meneč, da ne moreš hkrati v Dole in Gore. Dobro, da ostaja skrito, da imamo celo Dolenje in Gorenje Dole in da je nadmorska višina tam gori in tam doli res pisana.
Objavljeno: sreda, 28. februar 2024 ob 7:08 | besedilo in fotografije: Anka Rudolf
Danes v izogib »vznemirjanju« obiskovalcev pri Likarci piše le Dole. Striček Gugl in podobna njegova žlahta pa tako ali tako vse ve, no vsaj misli si tako. To so naše sladke posebnosti, ki nas bogatijo.
Idrijsko – Cerkljanska planinska pot v svojem krogu povezuje tudi obe naselji na razvodnem grebenu nad Idrijo. V istem zamahu tej poti lahko dodamo še dva zanimiva vrhova. Na izhodišče Podrotejo se zapeljemo kar z mestnim avtobusom. Na počivališču na levi strani pred cestarsko hišo se dvignemo po asfaltu mimo domovanja pod gozdom ter jo navižamo strmo navzgor skozi Požare po južni strani Zagodovega vrha. Še mimo studenčka stopimo in čez zaraščajočo senožet do travnikov kmetije Govekar. Do vrha Zagodovega oziroma Govekarjevega vrha je le še četrt ure. Obe imeni sta pravilni, res pa je, da večkrat zasledimo Zagodov vrh. Gotovo ima nekaj pri tem lastništvo. Sama nisem preverjala, kdo ga ima v zemljiškoknjižni posesti; je to kmet Zagoda iz Idrije ali Govekar iz Jeličnega vrha. Me pa vsakič nasmeje napis na pelini na vrhu: Mt. Govedari. O ti ubogi Italijani, res jim je bilo težko vladati v tujih krajih; jezika niso znali, pa tudi ušes si najbrž niso preveč vestno umivali.
Ko se vrnemo z vrha lahko, če jih seveda zbiramo, odtisnemo žig pri Govekarjevi kmetiji. Nadaljujemo kar po cesti do kmetije Podobnik, mimo katere poteka idrijski prelom. Sledimo planinskim oznakam, več ali manj hodimo po cesti in na križišču zavijemo levo proti Goram. Pod čebelnjakom zavijemo desno na kolovoz, ki nas pripelje do kmetije Lešetnica, od koder spet nadaljujemo po asfaltni cesti. Ko pridemo iz gozda, za prvo hišo stopimo desno na kolovoz čez senožeti, ki nas pripelje do ceste Idrija – Dole. Usmerimo se desno in na prvem križišču zavijemo levo v zaselek Tabor. Iz Tabora do Gor je krasen sprehod po širjavah gorskih travnikov. Pričaka nas ljubka gruča hiš, ki se stiskajo k cerkvici sv. Magdalene. Gore so idilična kulisa vredna vsakega filma. Najlepše pa je take podobe shraniti v srce, kjer nas grejejo za vedno. Nadaljujemo po cesti proti Ledinskemu Razpotju do odcepa za Marutni vrh – na Poklonu, pod katerim je domačija Marutnikar. Na vrhu, ki je od naše poti odmaknjen le pet minut, je spomenik padlim borcem, klopce in šnopcomat. Tudi razgledi, mimo drevesnih debel uzremo celo Triglav, še lepši pa je s senožeti nad Marutnikarjevo hišo.
Idrijsko-Cerkljanska planinska pot od tu nadaljuje proti Ledinskemu Razpotju. Mi pa smo se tega dne spustili čez Veliko in Malo rovno – skozi lepo urejeno Brušersko sredogorje – v Idrijo.
Krasen potep je bil, dobre štiri ure smo se klatili. Mi verjamete? Prisrčno vas vabim, da preverite v živo.