Špirek in Čermak bi bila zadovoljna

Številni nekdanji rudarji in topilničarji, ugledni gostje in Idrijčani so se v četrtek, 28. septembra, postavili v dolgo vrsto, ki se je korak za korakom premikala do in okoli postavljene Čermak Špirekove peči v topilnici. Ogromna peč za pridobivanje živega srebra je po desetletjih čakanja obnovljena in v ponos Centru za upravljanje z dediščino HG v Idriji.

Objavljeno: petek, 29. september 2023 ob 10:32 | besedilo in fotografije: Damijan Bogataj

Ko so leta 2017 odprli prenovljeno klasirnico so poudarili, da se v muzej spreminja le dobra polovica prostorov. Med še nedokončane dele prizidka je sodil tudi prostor, ki je bil že takrat namenjen postavitvi Čermak-Špirekove lepotice. Zataknilo se je seveda pri denarju. In ko je uprava CUDHg dobila slabega pol milijona evrov, so dela stekla. V slabih treh letih so strokovnjaki na novo postavili peč, pozidali šamotne vložke in vsemu dodali še panoje ter pot okoli peči v več nivojih.

Kot je na odprtju povedala Martina Peljhan, iz uprave CUDHg, so sedaj obnovljeno peč prvič zakurili leta 1886. Zaradi odličnih rezultatov žganja cinabaritne rude so pri rudniku takoj naročili še 5 podobnih peči. Sloves njenih konstruktorjev pa se je hitro razširil po svetu in tako so po načrtih čeških konstruktorjev Josipa Čermaka in Vincenca Špireka gradili podobne peči tudi v Španiji, Italiji in Alžiriji.

Čermak-Špirekova peč z zaporedno številko 2, ki je sedaj obnovljena in restavrirana ter postavljena na ogled v muzeju CUDHg, je lahko v 24 urah prežgala 110 ton rude. 86 let je skoraj brez prekinitve delovala in njen zadnji delovni dan so zabeležili ob začetku prve krize rudnika leta 1974. Za obnovo te 9 metrov dolge in kar 3 metre visoke peči so strokovnjaki porabili 1.500 delovnih ur in kot je zatrdila Martina Peljhan je ta peč edina ohranjena tovrstna tehnična naprava za pridobivanje živega srebra na svetu.

Prvi je, vsem snovalcem prenove in prezentacije, čestital domači župan Tomaž Vencelj, ki se kot skrbnik občinske blagajne dobro zaveda kako težko je pridobiti sleherni evro za kulturne projekte. Ob veselju nad obnovo peči pa je zbrane spomnil na območje Kajzer jaška, ki je sedaj v lasti občine in čaka na denar za prenovo in revitalizacijo. Ob pogledu v občinsko blagajno so napovedi o skorajšnji obnovi povsem nerealne. Pogled v državno blagajno pa zakrivajo krivični pogoji na razpisih ministrstva za kulturo, ki dajejo sistematično prednost projektom z območja Triglavskega narodnega parka in za obmejna področja, pri čemer lahko Idrija samo ugiba zakaj vpis na Unescovo listo svetovne dediščine pri odločevalcih v Ljubljani ne velja prav nič.

Špela Španzelj, iz Ministrstva za kulturo, je zbranim vendarle vlivala več upanja in jih bodrila naj ne obupajo. »Kultura je vezivo družbe« je poudarila visoka uradnica, ki pa tudi po 12 letih od vpisa dediščine rudnika na seznam Unesca ni znala natančneje napovedati korakov do zavarovanja in revitalizacije območja Jožefovega jaška v Idriji. Nekaj več vedrine in nasmehov na obraze prisotnih so priigrali le člani komorne zasedbe Godbenega društva rudarjev.