Šolarji so prespali kar v lovski koči

Na pobudo Lovske družine Dole smo učitelji in učenci Podružnične osnovne šole Ledine izkoristili prijetno jesensko vreme in si pričarali izjemno doživetje v lovskem domu v Doleh. Ker smo vsi polni energije in vajeni raznovrstnih izzivov, smo se odločili, da bomo razdaljo vsaj v eno smer premagali kar peš.

Objavljeno: ponedeljek, 9. oktober, 7:01 I besedilo in fotografije: Maja Vegelj

S hojo nihče ni imel težav, pa čeprav najmlajši od njih še ni dopolnil šest let. Tam smo bili deležni velikega gostoljubja s strani lovcev, ki so nam v popoldanskem času pripravili tudi pester program. Poleg predstavitve njihovih dejavnosti so nam popoldne popestrili tudi s spoznavanjem narave v bližnji okolici. Eden od lovcev, ki je tudi gozdar, nam je konkretno pokazal in predstavil kar nekaj gozdnih vrst, ki rastejo v bližini lovskega doma. Z njim smo se pogovarjali tudi o pomenu gozda za nas ljudi. Da pa so se učenci tudi razmigali in poigrali je poskrbel eden od lovcev, ki je zanje pripravil razne igre na dvorišču pred domom. Za zaključek dne sta nas obiskala še dva lovca, ki sta nam zaigrala na rog. Učenci so se tudi sami preizkusili in zaigrali nanj in bili navdušeni.

Ker smo v lovski koči tudi prespali, smo si ležišča pripravili na tleh sejne sobe, ki so jo lovci v ta namen popolnoma izpraznili. Po celodnevnem zanimivem dogajanju, nas je zvečer utrujenost hitro ujela in ponesla v sen. Naslednji dan smo se po zajtrku zbrali in se razdelili v skupine. Učitelji smo v okolici lovskega doma pripravili orientacijo, naloge so bile dane tudi iz vsebin prve pomoči, s katerimi smo seznanjali otroke dan prej. Najbolj zanimiva je bila zadnja naloga, ko so morali imobilizirati ponesrečenca (najlažjega učenca) in ga s pomočjo taborniške šotorke prinesti na cilj in tam poklicati še številko 112.

Učitelji na POŠ Ledine si želimo, da bi naši učenci pri svojem odraščanju bili deležni tudi raznih izkušenj »izven učilnic«. Se pa zavedamo, da določene ideje ne bi bilo mogoče udejanjiti, če ne bi imeli širše podpore. Tako se zahvaljujemo staršem, ki nam zaupajo svoje otroke; vsem delavcem na OŠ Spodnja Idrija, ki so nas oskrbovali s hrano (kuharji, hišnik); tabornikom, ki so nam posodili njihove šotorke in predvsem lovcem in njihovi vodji Bojanu Breitenbergerju, ki so poskrbeli, da je bilo naše bivanje v njihovem lovskem domu prijetno in zabavno.