Ne zgodi se prav mnogokrat, da se kakšnega pogovornega večera, pa še na petek, udeleži množica obiskovalcev. Kdaj pa kdaj pa je tema prava, da se ljudje odpravijo od doma tudi na tak večer. In prav pretekli petek je bil pravi za obujanje spominov na prfarske gledališke duše.
Objavljeno: ponedeljek, 13. oktober 2025 ob 8:14 | besedilo in fotografije: Branka Štremfel
Darja Svetličič in Romana Kokošar sta kar precej časa posvetili raziskovanju gledališke dejavnosti v Spodnji Idriji, ki je še posebej zaživela v 50. letih prejšnjega stoletja. In pogovori, ki sta jih imeli z več sogovornicami, ki so takrat v gledališču bodisi sodelovale ali pa samo občudovale vse gledališke predstave, so vodili tudi do dogodka, ki se je v petek, 10. oktobra, zgodil v stari šoli v Spodnji Idriji.
Lepa uvertura v večer poln spominov je bila pesem Pojdem na ravno polje Radovana Gobca, v izvedbi ŽePZ Tice pod vodstvom Nataše Contaldo. Dogodek pod okriljem Turističnega društva Fara je povezovala Lenka Grošelj. Po kratki predstavitvi gledališke dejavnosti v Spodnji Idriji, ki je bila v polnem zamahu po letu 1950, je stekel pogovor s tremi sogovornicami, s tremi Pr´farkami. Cvetka Burgar je v gledaliških predstavah sodelovala kot igralka. Začela je že kot takrat zgovorna šolarka in najprej je igrala vlogo palčka. Prav tako je v predstavah igrala tudi Marta Kobal, veliko vlogo v gledališču pa je imela njena mama, ki je sodelovala kot igralka, kostumografka, scenografka, kurjačica, skratka poskrbela je za vse, kar so v določenem trenutku rabili.
Nina Kenda je bila takrat za igralko še premlada, je pa vse igre poznala, saj je bila hči glavnega režiserja predstav Nina Pižmohta. Kot so povedale sogovornice, se je po vojni zgodila prava evforija. Ustanovili so Kulturno društvo Janka Premrla Vojka, pripravljali so priložnostne prireditve. Potem so začeli z dramskimi uprizoritvami. Igrali so za krajane, zadružni dom, ki mu danes rečemo kulturni dom, je bil ob vsaki predstavi nabito poln, zaradi navala so bila v dvorani še stojišča, vas pa je v času predstav popolnoma izumrla. Takrat ni bilo ne televizije, ne računalnikov, kjer bi si vnaprej lahko prebrali vsebino predstav, ljudje so zato nestrpno čakali prav vsako posebej. In o mnogih se je govorilo še mesece pozneje. Vsem sogovornicam je ostala v zelo lepem spominu spevoigra Kresniček, ki so jo v Spodnji Idriji gledališčniki izvajali leta 1953.
Marta Kobal se spomni … ko je bila stara 11 let, je odšla z mamo Ljubljano. Ko sta prišli v bližino hotela Slon, ji je mama rekla naj jo počaka pred eno od velikih hiš. Mama je šla k Radovanu Gobcu, čez kake pol ure se je vrnila in sta odšli domov. In ta obisk je bil kriv, da se je v Spodnji Idriji uprizarjal Kresniček. S predstavo so gostovali tudi v Hotedršici in tja so šli s »koriero«, saj so peljali tudi kulise. Vrh Zale jim je s tovornjaka padel polž in se zakotalil po cesti, nazaj proti Idriji. V Hotedršici pa jih je čakal zelo majhen oder in žal vsi igralci niti nastopiti niso mogli. Marta Kobal je sodelovala v zboru. Spomni se, da jih je pripravljal zborovodja Vončina, ki je plesal balet v Ljubljani. Za lučko je imela staro kvadratno svetilko in na predstavi je ostala brez luči. Baterija je bila prazna in nadomestno so iskali po celi Fari. Ko so jo našli, je igra lahko šla naprej.
Cvetka Burgar je imela dve vlogi, igrala je Luno, bila pa je tudi v zboru krešničk. Ko je bila Luna, jo je en od gledališčnikov moral dobro držati, da je lahko svetila iz odra.
Nina Kenda se spomni odlomka, ko sta z mamo sedeli sredi prve vrste pod odrom. Kar naenkrat so ugasnile luči in jo je postalo strah. Iz teme je potem zapel Kresniček, ki najde lučko. Navdušenje nad predstavo je bilo med gledalci neizmerno. In takrat je spoznala kaj pravzaprav dela njen oče, ki je bil podpisan pod režijo.
Tudi 72 let pozneje, ko so dekleta iz ŽePZ Tice zapela Kresnička, je bila publika navdušena, sogovornice pa so zapele z njimi. Na ta večer je publiko razveselila tudi Cvetka Burgar, ki je poprijela za kitaro, zapela pesem iz filma En dan življenja in požela velik aplavz. Kot je v svojem stilu povedala po koncu prireditve, treme ni imela.
Nina Kenda, Marta Kobal in Cvetka Burgar so se strinjale, da je takrat v gledaliških skupinah šlo za izjemno prijateljstvo, druženje ob petju in igranju. Igralci so dali življenje vlogam in vsi so živeli za predstave.
V petek zvečer, 10. oktobra, se je v Spodnjo Idrijo za trenutek vrnila tista pr’farska duša, s katero je kraj dihal pred mnogimi leti. Pričarale so jo Cvetka Burgar, Nina Kenda in Marta Kobal s svojimi slikovitimi spomini in mnogimi šaljivimi anekdotami, ki so publiko dodobra nasmejale. Mnogi pa so lahko podoživeli tudi kakšno pripoved, ki so jo nekoč slišali iz ust svojih staršev ali starih staršev, ki so takrat predstave redno obiskovali ali pa pri njih tudi sodelovali.
Izvedene predstave v petdesetih letih 20. stoletja:
Kresniček, Rokovnjači, Dobri vojak Švejk, Legionarji, Bedak Pavlek, Raztrganci, Molčeča usta, Kraljična brez bisera, Hmeljska princesa, Uboga Ančka, Bele vrtnice, Matiček se ženi
Romana Kokošar in Darja Svetličič nadaljujeta z zbiranjem spominov in starih fotografij. Veseli bosta, če boste vaše spomine delili z njima.
Obiskovalcev skupaj : 1088232
Prikazov skupaj : 3247898
Trenutno : 12
