Pritličje znamenitega Magazina, v katerem so stoletja skladiščili žito za idrijske rudarje, v teh poletnih dneh nudi varno zavetje imenitni razstavi čipk. To bi morali po prvotnem načrtu postaviti v galeriji Barbara a sta vlaga in plesen v tem razstavišču klekljarice odvrnile od zamisli, da bi svoje mojstrovine na ogled postavile v tem prostoru. Sedaj so čipke na ogled v pritličju Magazina.
Objavljeno: sobota, 26. avgusta 2023 ob 8:02 | besedilo: Damijan Bogataj | foto: Anja Dolenc, arhiv Društva klekljaric idrijske čipke
Rdeča nit imenitne razstave v Magazinu so pogledi skozi okna. Pa naj si gre za pritajeno »firbcanje« mimoidočih z ulice ali pa poglede stanovalcev hiš, ki skozi okna opazujejo življenje na prostem. Okna pa so lahko tudi medij preko katerega sporočamo, se sprašujemo, pripovedujemo ali pa odstiramo svoje zgodbe. Pa ne le te. Tudi zgodbe naših znancev, prijatelje, življenjskih sopotnikov ali le bežnih znancev se lahko znajdejo na teh sklekljanih podobah. V razstavišču pod knjižnico je razstavljenih 24 oken, ki jih avtorsko podpisuje 23 klekljaric. Vse so članice skupine Idrija 2, ki deluje znotraj Društva klekljaric idrijske čipke. Vsak četrtek se klekljarice srečujejo v kleti stare šole. Tam se izobražujejo, iščejo rešitve za klekljarske probleme in širijo svoje klekljarsko obzorje. To postaja vse kompleksnejše. Nekdaj je klekljarica sedela za bulo in samo klekljala. Danes si skoraj ni moč predstavljati klekljarice, ki ne bi sama sodelovala pri snovanju svoje umetnine tako pri risanju papirca, izbiri materiala, klekljanju kot tudi predstavljanju njene male umetnine. Klekljarski svet se spreminja tako kot si želijo vedno nove generacije klekljaric. Najmlajša med članicami skupine Idrija 2 je 12-letna Zoja Kacin, ki pa za letošnjo razstavo oken še ni prispevala svojega izdelka. Zato pa se je njen motiv pojavil na čipki, ki jo je izdelala njena mama Maša Strobl, ponosna na svoj klekljarski debi ter hvaležna za sprejetost in dobrosrčnost s katero so jo sprejele klekljarice v svojo družbo. Najstarejša med članicami je 81-letna Marija Pellis.
Pri 14 čipkah je kot avtorica papirca, svetovalka ali klekljarica sodelovala Sonja Mlakar. »Okna omogočajo pogled na svet zunaj. Oko se odpočije na znani pokrajini. Radi imamo te poglede. Vedno enaki, ampak vedno tudi malo drugačni. Kot letni časi. Vleče nas k oknom. Zanesljivost znanega. Hrepenenje po neodkritem. Lahko pa tudi strah, umik, osamljenost« je zapisala v zgibanki, ki spremlja razstavo.
V skupni Idrija 2 so mentorske niti v rokah vrhunske klekljarice Marije Novak Boškovič, ki z neizmerno energijo usmerja delovanje skupine. »Prav to odprto povezovanje in možnost, da klekljarice ustvarjajo v vseh fazah od ideje do papirca in čipke je pritegnila res veliko klekljaric« pravi in dodaja, da se je društvu tudi zaradi takega načina delovanja v zadnjem času pridružilo veliko novih članic z najrazličnejšimi nivoji znanja. Dobrodošle so pravzaprav vse, ki v klekljanju najdejo svoj način za umetniško izražanje. »Neizmerno so vesele klekljarice, ko vidijo svoje izdelke na razstavi, ko jih pohvalijo sorodniki in prijatelji. To jih navdaja z veseljem in energijo tudi za nove projekte« še pove mentorica.

Okna dopustijo, da v prostor vstopi svetloba. In dopustijo, da se soj svetlobe razširi navzven. Ni meje.
Za tehnično in oblikovno plat razstave je poskrbel Jože Carli. Oblikoval je kartonaste hiške na dolgih lesenih nogah in vsaka od hišk ima po štiri okna. V njih pa so umeščene čipke, pod njimi so zapisane zgodbe. Ene mimobežne, druge osebno izpovedne.
Na razstavi v pritličju Magazina so na ogled tudi izdelki klekljarske skupine Dole. Rdeča nit njihovih izdelkov je ponovna uporaba, saj lahko čipka z novo postavitvijo zaživi tudi novo življenje. Predstavlja se tudi vrhunski izdelovalec čipk v mozaiku Silvester Bajc. Ta je zadnji hip pred uničenjem rešil nekaj okenskih okvirov iz sedaj že porušene hiše na Lejnštatu. Vanje je umestil svoje čipke v mozaiku, ki pomembno obogatijo to razstavo.
Razstavo čipk v pritličju Magazina si vsak dan ogleda veliko občudovalcev. Med obiskovalci so tako domačini kot tudi turisti, ki jih pot v tem poznem poletju zanese v Idrijo. V svoji skromnosti klekljarice ne razmišljajo o selitvi razstave na Dunaj, v Prago ali Bruselj. Vesele bodo, če jim bo uspelo njihova okna skupaj s hiškami jeseni popeljati do rokodelskih centrov in v Ljubljano. Še pred začetkom rednih srečanj skupine pa že razmišljajo tudi o temi prihodnje sezone. Kot sta povedali Marija Novak Boškovič in Sonja Mlakar bodo barve, ki na letošnji razstavi le tu in tam plaho obogatijo sporočilo čipke, v prihodnji razstavi imele odprto pot. Spogledujejo se z zamislijo, da bi čipko popeljale v svet Dunajske secesije in te brez danes izjemno popularnega Gustava Klimta seveda ne bi bilo. Kaj se zgodi, ko Klimt sreča idrijsko čipko pa bomo izvedeli prihodnje leto, ko bodo v poletnih mesecih v Idriji članice skupine Idrija 2 spet razstavljale. Nihče ne dvomi, da bodo v projekt Klimt in čipka vklekljale vse svoje znanje, drznost in mojstrstvo, ki je v izdelovanju klekljanih čipk zares doma le v Idriji.






Na razstavi sodelujejo:
Zdenka Bogataj, Dragica Boškin, Bernarda Flander, Majda Gantar, Katja Gnezda, Martina Hvala, Teodora Klavžar, Vera Kostanjšek, Marta Kreft, Nadja Lapajne, Anica Loverčič, Anica Makuc, Sonja Mlakar, Marija Novak Boškovič, Marija Pellis, Valerija Petrič, Ivica Pirih, Nadja Podkrajšek, Branka Režun, Bogomira Rupnik, Maša Strobl, Alenka Toplak, Urška Hvala, Mateja Lapajne Kogej, Irena Lapajne, Tina Kavčič, Ožbe Kavčič, Dragica Kavčič, Anita Žakelj, Dorica Gnjezda, Andreja Lapajne, Nina Gantar.