Letošnji Odsevi srebrnega časa so se začeli s predstavo, ki je Idrijo pogledala z nekoliko drugačnimi očmi. Namesto besed, zgodovinskih predmetov in klasične gledališke pripovedi je zgodbo o rudniku, rudarjih in njihovih družinah pripovedovalo telo. Sodobna plesna predstava Skok čez kožo je občinstvo popeljala v svet spomina, zvoka in gibanja, pri tem pa jo je postavitev v nekdanjo rudniško klasirnico povezala s prostorom, iz katerega je črpala svoj navdih.
Objavljeno: sreda, 16. september 2026, ob 13:36 | besedilo: spletno uredništvo | fotografije: Damijan Bogataj
Dobro šolsko uro dolga predstava je nastala v koprodukciji Plesnega Teatra Ljubljana. Avtorica koreografije in izvajalka je Tjaša Bucik, v partnerski vlogi pa je nastopila soavtorica in izvajalka Anja Möderndorfer. Predstava je bila doslej izvedena na plesnih odrih, njena idrijska izvedba pa dobila posebno težo. Plesalki sta zgodbo o rudniku vrnili v njegovo neposredno okolje – v labirinte opuščene industrijske stavbe, kjer je prostor sam postal del predstave.
Klasirnica s svojo industrijsko podobo ni potrebovala posebne scenografije. Njene stene, hodniki, prehodi in sledovi nekdanjega dela so ustvarili kuliso, ki je ni mogoče poustvariti na običajnem gledališkem odru. Občinstvo se je tako znašlo sredi prostora, ki nosi svojo zgodovino, ples pa je tej zgodovini dodal nov izraz.
Ko družinska zgodba postane umetnost
Za Tjašo Bucik je Idrija tudi osebna zgodba. Njene sorodstvene korenine segajo v rodbino Bajc, s krajem pa jo povezujejo tudi pripovedi njenega starega očeta. Te so jo zaznamovale že v mladosti in so pozneje postale pomemben vir navdiha pri oblikovanju te predstave. Njen nono, njegov oče in njegov stric so bili idrijski rudarji. Zgodbe o rudarskem delu, življenju pod zemljo, odnosih med knapi, njihovih družinah in vsakdanjih izkušnjah so bile del družinskega spomina. Nekatere od teh pripovedi je nono v pogovorih delil tudi s svojim tovarišem Srečkom Beričičem. Prav fragmenti teh pogovorov tvorijo enega od temeljev predstave. Bucikova jih ni prevedla v klasično dokumentarno pripoved, ampak jih je uporabila kot izhodišče za raziskovanje telesa, prostora in spomina. “Skok čez kožo” zato ni predstava zgolj o rudniku. Je predstava o tem, kaj rudnik pusti za seboj. V telesu človeka, v družini, v mestu in v spominu generacij.
Od podzemlja do doma
Že sam naslov nosi močno povezavo z rudarsko tradicijo. Skok čez kožo je bila rudarska šega, ki se v novejši zgodovini idrijskega rudnika ni ohranila. Šlo je za simbolni prehod iz tuzemskega v podzemni svet in za pomemben element rudarske identitete. Motiv prehoda je prisoten tudi v sami predstavi. Plesalki sta se gibali med različnimi nasprotji – med temo rudniškega rova in toplino doma, med težo fizičnega dela in intimnostjo vsakdanjega življenja, med rudarsko in klekljarsko obrtjo.
Prav slednje je pomembno za razumevanje idrijske zgodbe. Rudarstvo in klekljarstvo sta bila dva obraza življenja v mestu. Medtem ko so moški večji del delovnega dne preživeli pod zemljo, je bil dom pogosto prostor druge, drugačne vrste dela. Tudi klekljanje je zahtevalo vztrajnost, natančnost, ritem in potrpežljivost.
V predstavi se zato prepletajo različni ritmi in različne telesne izkušnje. Gib postane zapis prostora in časa, pa tudi način, kako se osebni spomin preoblikuje v kolektivnega. Idrijski rudnik živega srebra je bil nekoč drugi največji rudnik živega srebra na svetu. Danes je kot del dediščine Idrije vpisan na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Toda dediščina niso samo ohranjeni objekti, rudniški stroji, rovi in muzejski predmeti. Dediščina so tudi ljudje, ki so v teh prostorih delali, živeli in ustvarjali svoje družinske zgodbe. Prav ta človeški obraz rudarske dediščine je v ospredje postavila predstava Skok čez kožo.
Ko začne govoriti zvok
Pomemben del predstave je bila glasba, za katero je poskrbel multiinštrumentalist in skladatelj Danijel Bogataj. Njegova naloga ni bila zgolj ustvariti spremljavo plesu, ampak zgraditi samostojen zvočni svet, ki se je prepletal z gibom.
V tem zvočnem svetu so se znašli tako intimni posnetki šepeta, korakov in drugih drobnih zvokov kot tudi prepoznavni zvoki klekljev. Ti so v zvočni podobi dobili novo vlogo in so se povezali z ritmom gibanja plesalk. Poseben pomen so imeli dokumentarni posnetki šumov, zvokov in ropota iz rudnika ter mesta ter dokumentarni posnetki spominov starih knapov. Glasovi preteklosti so tako postali del sodobne umetniške pripovedi. Skladatelj je sledil zasnovi koreografije in ustvaril trden zvočni temelj, obenem pa odprl pogled na zvočni svet Idrije, kakor ga danes doživljajo nove generacije. Zvok je gledalca ves čas opominjal, da za abstraktnim plesnim gibom obstaja konkreten prostor in konkretna zgodovina. Korak ni bil več samo plesni korak, ampak je postal odmev nekdanjega dela. Šepet je postal spomin, ritem klekljev pa povezava z drugim pomembnim delom idrijske tradicije.
Minimalizem z močnim učinkom
Gib obeh plesalk je bil izdelan do zadnje podrobnosti. V predstavi ni bilo velikih scenografskih učinkov ali množice nastopajočih. Njena moč je izhajala iz minimalizma, natančnosti, energije in prostora. Prav zaradi tega je bila postavitev predstave v nekdanji klasirnici tako pomembna. Industrijsko okolje je predstavo dvignilo na novo raven in ji dalo neposrednost, ki je na klasičnem plesnem odru ne bi bilo mogoče doseči.
Plesalki sta se premikali po prostoru, ki ni bil nevtralna kulisa. Vsak korak je v njem dobil svojo sled. Občinstvo pa ni bilo zgolj gledalec, ampak se je skupaj z izvajalkama premikalo skozi prostor in s tem postalo del njunega potovanja. V ospredju predstave tako ni bila rekonstrukcija preteklosti, ampak vprašanje, kako preteklost živi v sedanjosti. Kako se zgodbe prednikov prenašajo na mlajše generacije in kako lahko dediščina postane nekaj živega, novega in osebnega.
Značka za konec
Posebej pomenljiv je bil zaključek večera. Ko smo gledalci zapuščali nekdanjo klasirnico, smo na tablo vrnili značko z zaporedno številko. S tem smo ponovili nekoč vsakdanji obred idrijskih rudarjev. Ko so se ti po delu vrnili iz jame, so značko vrnili na njeno mesto. Preprosta značka z vgravirano številko je tako označevala, kdo je še v jami in kdo se je že vrnil na površje. V predstavi je ta gesta dobila nov pomen. Gledalci so za dobro uro vstopili v svet rudnika, spomina in zgodb njegovih ljudi, nato pa so z vrnitvijo značke simbolično stopili nazaj v svoj tuzemski svet. Skok čez kožo je tako povezal preteklost in sedanjost, osebni in kolektivni spomin ter industrijsko dediščino in sodobno umetnost. Idrija se je skozi gib, glasbo in zvok pokazala kot prostor, kjer rudarska zgodba ni zaključena s koncem rudarjenja. Še vedno živi v družinskih pripovedih, v prostoru mesta in v spominu njegovih prebivalcev – tokrat pa je zaživela tudi v izvrstni glasbi mladega skladatelja in telesih dveh plesalk.
Ustvarjalci predstave:
Avtorica, koreografinja, izvajalka:
Tjaša Bucik
Soavtorica, izvajalka:
Anja Möderndorfer
Dramaturgija: Jaka Smerkolj Simoneti
Avtor glasbe: Danijel Bogataj
Oblikovanje luči: Hotimir Knific
Glasovni posnetki iz intervjuja: Jože Bajc, Vanja Bajc, Srečko Beričič, Milena Beričič
Fotografija in video: August Adrian Braatz
Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana
