»Ledene rože iz Strmca« je naslov knjige avtorice Natalija Šimunovič, ki skozi osebne zgodbe in spomine odpira pogled v življenje ljudi v odročnem zaselku Strmec nad Črnim Vrhom. Zaselek, stisnjen med skope senožeti ter košenije in razpotegnjen po planoti več kot tisoč metrov nad morjem, je bil po drugi svetovni vojni prizorišče trdega življenja, ki ga danes le stežka razumemo. Prav tam sta si dom ustvarila Ana in Peter Hladnik, življenje njune družine pa je osrednja nit knjižni pripovedi.
Objavljeno: četrtek, 28. maj 2026, ob 7:47 | besedilo: spletno uredništvo | fotografije: Klemen Bogataj
Predstavitev knjige v Ledinah sta pripravila Založba Bogataj in Kulturno društvo Rodoljub Ledinski, ki z vztrajnim delom pomembno bogati kulturno življenje na planoti. Dogodek je v osnovno šolo privabil številne obiskovalce, med njimi domačine, ljubitelje zgodovine in ljudi, ki jih zanimajo pripovedi o življenju na robu.
Osrednja gostja večera je bila avtorica Natalija Šimunovič. V pogovoru z založnikom Damijanom Bogatajem je spregovorila o nastajanju knjige, družinskih spominih in o želji, da bi zgodbe ljudi iz Strmca ostale zapisane tudi za prihodnje rodove. Knjiga prinaša zgodbe devetih članov družine Hladnik, ki so v desetletjih po drugi veliki vojni živeli v izredno zahtevnih razmerah. Dolge in ostre zime so krojile usode tamkajšnjih ljudi. Sneg je pogosto za več dni ali tednov odrezal zaselke od doline, poti so bile komaj prehodne, vsakdanja pot v dolino pa fizično naporna in neizprosna. Udobje urejenih domov, ki ga danes razumemo kot samoumevnega, je bili daleč stran. V knjigi je mogoče začutiti, kako malo je bilo prostora za nežnost v današnjem pomenu besede, saj je življenje od ljudi zahtevalo predvsem trdo delo, vztrajnost in odpornost.
Toda prav v teh težkih okoliščinah je nastajala posebna povezanost med ljudmi. Kot je poudarila avtorica, so bili prebivalci Strmca na prvi pogled robati in zadržani, a hkrati izjemno srčni in pripravljeni pomagati drug drugemu. Za Natalijo Šimunovič, ki je pri starih starših v Strmcu kot vnukinja preživela številna poletja, je bil to svet, ki jo je globoko zaznamoval. Spominja se neokrnjene narave, tišine gozdov, brezskrbnih poletij in občutka skupnosti, ki ga danes pogosto pogrešamo.
Založnik Damijan Bogataj je v pogovoru poudaril, da knjiga presega okvir običajne družinske kronike. Pripovedi po njegovih besedah prerastejo v veliko fresko življenja med Colom in Črnim Vrhom ter ponujajo dragoceno pričevanje o času, ki hitro tone v pozabo. Prav v drobnih podrobnostih vsakdanjega življenja se razkriva širša podoba nekdanjega sveta, v katerem so ljudje živeli tesno povezani z naravo in letnimi časi.
Natančno branje zgodb pred bralcem oblikuje skoraj tridimenzionalne podobe nekdanjega življenja. Pred očmi oživijo skromne hiše, zasnežene poti, težko delo na zemlji, pa tudi drobni trenutki veselja, ki so ljudem pomagali premagovati vsakodnevne stiske. Knjiga tako ni le zapis o eni družini, ampak tudi dokument nekega časa in prostora.
Posebej dragocen del večera v Ledinah je bilo pričevanje Cirila Hladnika, enega od sinov velike družine Hladnikovih. S preprostimi, a iskrenimi besedami je obiskovalcem približal življenje v Strmcu ter predstavil diapozitive fotografij, objavljenih v knjigi. Stare podobe obrazov, domačij in zasneženih pokrajin so še dodatno poudarile avtentičnost pripovedi ter pri marsikom vzbudile osebne spomine na podobno življenje v drugih krajih Idrijskega in Cerkljanskega.
Prav v tem je ena največjih vrednosti knjige. Čeprav se zgodbe dogajajo v Strmcu, bi jih lahko brez večjih sprememb preselili tudi v številne druge odmaknjene zaselke na Idrijskem, Cerkljanskem ali drugod po slovenskih hribih. Mnogi bralci v pripovedih prepoznavajo zgodbe svojih staršev, starih staršev ali sosedov. Prepoznavajo odrekanja, trdo delo, nenehen boj z naravo in predvsem neomajno voljo ljudi, ki so kljub težkim razmeram vztrajali na svojih domačijah.
Knjiga »Ledene rože iz Strmca« zato ni zgolj literarno delo, temveč tudi pomemben spomenik življenju generacij, ki so ustvarjale svet daleč od središč in udobja sodobnega časa. Spominja nas, kako dragocena sta bila nekoč povezanost med ljudmi in spoštovanje do narave ter koliko moči je bilo potrebne za vsakdan v krajih, kjer življenje nikoli ni bilo lahko.
Večer v Ledinah pa ni minil le v znamenju literature in spominov. Natalija Šimunovič je zbrane navdušila tudi z glasbenim vložkom. Na violino je zaigrala improvizacijo na znano temo in tako dogodku dodala še intimno ter umetniško razsežnost. Glasba je v prostoru ustvarila posebno vzdušje, ki je lepo zaokrožilo večer pripovedi o ljudeh, katerih življenje je bilo trdo kot zima v Strmcu, a hkrati polno topline, ki jo je mogoče začutiti tudi med platnicami te knjige.
Obiskovalcev skupaj : 587958
Prikazov skupaj : 1637945
Trenutno : 17
