Umrl je Avgust Ipavec

Avgust Ipavec se je rodil 2. junija 1940 v Gorici. Njegov oče Avgust je bil delavec, mati Marija Dugar pa gospodinja. Osnovno šolo je obiskoval v Ročinju, gimnazijo v Ajdovščini in Novi Gorici, bogoslovje na ljubljanski Teološki fakulteti. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1966 v Logu pri Vipavi. Kot kaplan je najprej služboval v Cerknem (1966–68), kasneje v Izoli (1968–69), Kobaridu (1969–72) in Idriji (1972–74). Kasneje je bil župnijski upravitelj v Ravnici, Trnovem (1974–76). Leta 1976 se je preselil na Dunaj, kjer je bil duhovnik v zdravilišču za pljučne bolezni.

V letih ob 1969 do 1974 je študiral glasbo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je študij končal z odliko na oddelku za kompozicijo. Podiplomski študij je nadaljeval leta 1976 na Hochschule für Musik und darstellen de Kunst na Dunaju kjer je študiral v razredu profesorja Alfreda Uhla. Kjerkoli je služboval, se je posvečal petju in glasbi. Z združenimi zbori je prirejal spominske proslave. Iz Ljubljane je tri leta tedensko prihajal v Kanalsko dolino in tam učil zbor Višarski zvon. Na Dunaju je vodil zbor Ivan Cankar. Tudi z Dunaja se je večkrat oglašal domov ter organiziral in pripravljal koncerte in nastope, kot je bil Križev pot v tolminski župnijski cerkvi leta 1981. Njegov skladateljski opus je obsežen. V njem najdemo skladbe, kot so Slovenska simfonija za ples, zbor in orkester Zlatorog, baletna suita (1978); Tolminska maša za orkester, mešani in otroški zbor (1978); pesmarica V dolini zvon milo doni (1979); Oratorij za orkester, zbor in soliste ter otroški zbor, Križev pot (1980); Balada za orkester, solo sopran in otroški glas (1981).

Prof. Vilko Ukmar je o Ipavčevi glasbi zapisal: »S kompozicijo Križevega pota ste me prepričali. Delo je ustvarjeno spontano in je predvsem učinkovito po svoji doživetosti… Kar zadeva skladbo zgolj s kompozicijske strani, se mi zdi, da ste posrečeno našli vezi med našo tako iskreno ljudsko nabožno pesmijo in med svojim osebno zvočnim izpovedovanjem, ki upošteva novejše sodobne prijeme, ki niso intelektualistično skonstruirani, temveč tako kot besedilo, obogateni s toplimi občutji.« (pismo avtorju 15. maja 1981).

Njegovo zadnje oratorijsko delo je simfonična pesnitev Barve zelenega smaragda, ki jo je posvetil prvi svetovni vojni in trpljenju na Soški fronti. Krstno izvedbo je skladba dočakala ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne, septembra 2016 v baziliki na Sveti Gori. Poldrugo uro dolgo glasbeno delo je skladatelj posvetil spominu padlim v septembrskih bitkah leta 1916 na Goriškem in na Sveti Gori. Z velikim uspehom so jo pod dirigentskim vodstvom Marjana Grdadolnika kasneje predstavili tudi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.

Leta 2006 je prejel zlati častni znak Republike Avstrije, leta 2020 pa mu je ob 80-letnem življenjskem jubileju predsednik republike Borut Pahor podelil medaljo za zasluge. Kdaj in kje bodo pokojnika položili k večnemu počitku ta trenutek še ni znano.