Plesna predstava Skok čez mojo kožo avtorice Tjaše Bucik, ki skozi osebne pripovedi nekdanjih idrijskih rudarjev in njihovih družin oživlja spomin na rudarsko preteklost Idrije, bo 20. novembra gostovala v Berlinu. Pomemben del predstave je tudi avtorska glasba, ki jo je ustvaril domačin Danijel Bogataj. Gostovanje v nemški prestolnici pomeni pomembno mednarodno predstavitev projekta, ki v sodobnem umetniškem plesnem jeziku pripoveduje zgodbo Idrije in njenih ljudi.
Objavljeno: četrtek, 12. november 2026, 14:22 | besedilo: spletno uredništvo | fotografije: arhiv IN, Urška Boljkovac
Idrijska rudarska zgodovina ni zapisana samo v rovih, rudniških napravah in zgodovinskih dokumentih. Živi tudi v ljudeh, njihovih telesih, spominih in družinskih pripovedih. Prav iz tega izhodišča je nastala sodobna plesna predstava Skok čez mojo kožo (Jump Over My Skin), avtorski projekt plesalke in koreografinje Tjaše Bucik, ki rudarsko dediščino Idrije raziskuje skozi gib, zvok in osebne zgodbe treh generacij rudarskih družin. Predstava bo po uprizoritvah v Plesnem teatru Ljubljana, idrijski Topilnici Hg in SNG Nova Gorica 20. novembra 2026 ob 20. uri gostovala v berlinskem Kühlhausu. Gostovanje v Berlinu je pomemben korak za projekt, hkrati pa priložnost, da se zgodba idrijskih rudarjev predstavi mednarodnemu občinstvu.
V ospredju so resnične zgodbe idrijskih rudarjev
Skok čez mojo kožo ni zgolj plesna predstava o rudarstvu in industrijski dediščini. Predvsem je to zgodba o idrijskih rudarjih, njihovem delu, življenju in družinah. Njeno posebno vrednost daje dejstvo, da temelji na resničnih pripovedih ljudi, ki so rudnik poznali iz lastne izkušnje.
Tjaša Bucik je opravila pogovore s svojim nonotom in nono ter z njunim rudarskim tovarišem in njegovo ženo. Njihovi spomini, osebne izkušnje in pripovedi so postali pomemben del zvočne podobe predstave, hkrati pa tudi izhodišče za nastanek gibalnega materiala. Iz pripovedi nekdanjih rudarjev tako ne nastaja le dokument o preteklosti, temveč živa umetniška interpretacija njihovega vsakdana. Njihove kretnje, s katerimi so med pogovori opisovali delo v rudniku, so prenesene v plesni jezik. V njih lahko prepoznamo posamezne faze rudarskega dela, od izkopa rude, njenega drobljenja in sežiganja do polnjenja živega srebra v jeklenke.
Ponavljajoči se gibi rok, telesna drža, fizični napor in vztrajnost postanejo plesni izraz dela, ki je desetletja in stoletja zaznamovalo življenje Idrijčanov. Tako se spomin na rudarsko preteklost prenaša v sedanjost, skozi telo in gib. Pomemben del celovečerne plesne predstave je tudi avtorska glasba, ki jo je ustvaril Danijel Bogataj. Njegova glasba skupaj s koreografijo, zvokom pripovedi in svetlobno podobo ustvarja celovito umetniško izkušnjo ter pomaga oblikovati vzdušje predstave.
Sodelovanje domačega glasbenega ustvarjalca je še ena pomembna povezava projekta z Idrijo. Zgodba idrijskih rudarjev namreč ne zaživi le skozi pripovedi ljudi, ki so rudnik poznali od blizu, temveč tudi skozi ustvarjalnost umetnikov, ki lokalno dediščino prevajajo v sodobno umetniško govorico.
Pri predstavi sodeluje tudi soavtorica in plesalka Anja Möderndorfer, oblikovanje luči pa je prevzel Hotimir Knific. Predstava idrijsko rudarsko dediščino povezuje še z drugo pomembno tradicijo mesta, s klekljarstvom. Obe dejavnosti sta skozi stoletja zaznamovali življenje Idrije in njenih prebivalcev, čeprav sta zahtevali različne oblike telesnega dela. Na eni strani je fizično zahtevno delo rudarja v globinah zemlje, na drugi pa natančno, potrpežljivo in ponavljajoče se delo klekljarice. Tudi gibi klekljaric, ki s prepletanjem niti ustvarjajo čipko, so postali del koreografskega raziskovanja. S tem predstava odpira prostor za razmislek o delu, vztrajnosti in ustvarjalnosti ter o vlogi moških in žensk v življenju rudarske skupnosti. Posebej izpostavlja tudi odnos med tistimi, ki so se spuščali v rudnik, in tistimi, ki so ostajali doma, čakali in živeli z negotovostjo.
Rudarska zgodovina namreč ni zgodba samo o ljudeh, ki so delali pod zemljo, temveč tudi o njihovih družinah in skupnosti, ki je z njimi delila vsakdanjik, strahove in pričakovanja. V Berlin pa ne potuje zgolj plesna predstava, temveč zgodba o mestu, njegovih rudarjih, njihovih družinah in generacijah, ki so s svojim delom ustvarjale njegovo identiteto. Tjaša Bucik, ki je leta 2024 ustvarila tudi plesno predstavo Čipke, posvečeno idrijski klekljarski tradiciji, v svojem avtorskem delu vztrajno raziskuje povezavo med sodobnim plesom in dediščino prednikov. S predstavo Skok čez mojo kožo to raziskovanje nadaljuje in ga širi v mednarodni prostor. Predstava nas skozi gib, glasbo in glasove ljudi, ki so idrijski rudnik nekoč imenovali svoje delovno mesto nas spomni, da za zgodovino rudnika stojijo ljudje, idrijski rudarji in njihove družine, katerih zgodbe si zaslužijo, da jih slišijo tudi zunaj meja Slovenije.
Tjaša Bucik je bila letos tudi gostja v oddaji Kultura. Z nekaj kliki si posnetek oddaje zavrtite na vašem pametnem telefonu …
