Čeprav nam te dni družbo dela dež in nekoliko višje temperature, z veseljem obujamo spomin na obilno januarsko sneženje, ko je svet za hip utihnil pod belo odejo.
Objavljeno: ponedeljek, 16. februar 2026 ob 7:33 | besedilo: Neža Lapajne | fotografije: Barbara Čibej
Me prav zanima, če bom kdaj nehala biti navdušena nad pogledom v z gostim sneženjem zastrt razgled skozi okno. Srčno upam da ne, čeprav verjamem, da padanje bele zmrznjene vode iz oblakov marsikoga spravi v slabo voljo. A tišina, belina in veselje ob tem čisto zastonjskem daru z neba je lahko prav nalezljivo.
Po konkretni januarski pošiljki suhega snega in nadaljevanjem z nizkimi temperaturami, ko se sneg ne stali že naslednji dan, smo si mladi planinci obetali pravi zimski pohod. Pot nas je vodila skozi vas Hotavlje, pri vaški cerkvi pa smo krenili po kolovozu v breg. Kar kmalu so otroci spoznali, da je hoja v snegu precej bolj naporna kot po kopni poti, poleg tega pa smo sneg teptali prvi. Pred nami so to varianto ubirale le lisice, divjad in kakšen zajček. Ko smo prisopihali do kmetije Bela, nas je razveselila vse bolj spodbudna sončna svetloba med oblaki, tudi megla se je vztrajno umikala. Čakal nas je še lažji, cestni vzpon in cilj je bil kmalu v našem vidnem polju.
Dom na Slajki stoji nad obsežnim travnikom blizu vrha Slajke in nudi lep razgled na Hotavlje, ob zimski preobleki pa je lahko tudi idealno igrišče za zimske vragolije. Mi smo se najprej okrepčali in pogreli mrzla lica v topli koči, ki je priljubljen cilj domačih pohodnikov. Naše planinske knjižice smo obogatili za prvi žig v letu 2026 in se zapodili nazaj v zimsko idilo. Med kepanjem, ciljanjem kozolca s kepami in vsesplošnem uživanju v snegu so nas obsijali sončni žarki, ki pa so tudi pospešeno tajali belo odejo. Na poti nazaj v dolino nam je tako nekoliko nagajalo ravnotežje na mokrem snegu, a smo se z mnogih hecnih pristankov na riti vedno korajžno pobrali nazaj na noge. Na mešanem terenu asfalta, posutega s peskom, mokre trave ter ujuženega snega, pa je marsikakšen korak tudi lekcija za nadaljnje stopinje v hribih. Ob cerkvici sv. Lenarta, kjer smo že zjutraj opazovali lep hotaveljski marmor, nas je že čakal avtobus, ki nas je v prijetni utrujenosti popeljal do toplih domov in suhih oblačil.
Iz otroštva se od zime spomnim predvsem neumornega sankanja po domači strmi cesti, sovraštva do plugov, premreženih udov, tekmovanja v izdelovanju največje kepe in najbolj zakoreninjenem vzgibu, ko je začelo snežiti – ne glede na uro ali dan v tednu: ven, na sneg! Držimo pesti, da bo obilno sneženje še vedno domena naših (vse bolj) milih zim.
Obiskovalcev skupaj : 386785
Prikazov skupaj : 1112819
Trenutno : 34
