Znamenita Idrijčanka Eva Lucija Cecilija Viktoria Emilija Kraus

Objavljeno: 15. 12. 2019 ob 13:25

Na današnji 15. december se je leta 1785 v Idriji rodila Eva Lucija Cecilija Viktoria Emilija Kraus, dolgoletna bolj ali manj diskretna spremljevalka Napoleona Bonaparteja. Leta 1805 sta se spoznala na Dunaju; menda se je francoski cesar z brhko Idrijčanko celo na skrivaj poročil, vsekakor pa jo je povzdignil v baronico Wolfsberško. Odtlej je Napoleona vse do leta 1814, ko se je prvič odpovedal prestolu, spremljala na vseh njegovih potovanjih. Pozneje se je poročila z dvornim odvetnikom, a zakon je kmalu propadel. Ker je vzrejala najrazličnejše živali, predvsem pse, konje, papige, pave, mačke in opice, je kmalu dobila vzdevek »hundgräfin« – pasja grofica. Napoleonova spremljevalka baronica Emilija Kraus je v revščini umrla leta 1845 v mestu Gnigl v Avstriji.

Avtor: uredništvo

Eva Lucija Cecilija Viktoria Emilija Kraus se je rodila kot najstarejša med petimi otroki cesarsko-kraljevega rudarskega nadzornika Jožeta (Josipa) Krausa in učiteljeve hčere Rozalije Schlibar. Josip Kraus je prišel v Idrijo v službo k rudarskemu uradu domnevno iz Kremnitza. Njegov ded in babica, po veroizpovedi Žida, sta se krstila, svoje otroke vzgajala v katoliški veri in družino v Leopoldovem na Dunaju preživljala s kramarjenjem s starinami.

Viktorija, kakor so jo klicali domači, je Napoleona domnevno prvič videla v Ljubljani pri svojih 12 letih, ko je 28. aprila 1797 spremljala očeta na službeni poti. Cesar se je s svojim najožjim spremstvom tam ustavil za nekaj ur. To srečanje je zaznamovalo njeno življenje.

Do očetove smrti leta 1802 je živela v Idriji. Takrat se je sedemnajstletna Viktorija z materjo preselila na Dunaj, kjer je dobila varuha Philippa Mainonija, cesarsko-kraljevega dvornega tajnika pri topničarskem ravnateljstvu. Z njim je leta 1805 obiskala Schöenbrunn in se srečala z Napoleonom. Hitro je postala njegova ljubica in ga spremljala na vojnih pohodih po celi Evropi.

Svojim štirim krstnim imenom je dodala še eno, Emilija, in je trdila, da je bila z Napoleonom legitimno poročena. Med bivanjem v Schőenbrunnu jo je dal francoski cesar naslikati v naravni velikosti kot Venero. Sliko je naredil tedaj najslavnejši dunajski portretni slikar, vitez Johann Baptis von Lampi (ml.). Slavni vojskovodja ji je podelil plemiški naziv baronica plemenita von Wolfsberg in zanjo na neki angleški banki ustanovil poseben denarni fond 480.000 goldinarjev. Dokumente o tem darilu je hranil Viktorijin bivši varuh, cesarsko-kraljevi dvorni svetnik in referent pri dvornem vojnem svetu na Dunaju Philipp Mainoni, ki ga je Napoleon odlikoval z redom francoske legije za bivše in bodoče velike zasluge.

Viktorija in Napoleon sta se ločila, ko je bil leta 1814 pregnan na Elbo, in se od takrat nista nikoli več videla. Leta 1817 se je poročila z doktorjem Johannesom Michaelom Schőnauerjem, dvornim in sodnim odvetnikom z Dunaja. Zakon ni bil srečen in od moža se je ločila 23. decembra leta 1820. Z materjo in sestro je zaživela v Bregenzu. Po materini smrti leta 1826 se je s svojim štirinajst let mlajšim intimnim prijateljem, kirurgom Vincencem Braunerjem, po dveh letih, leta 1828, preselila v Salzburg, ker je Vincenc dobil službo okrožnega ranocelnika in nekaj časa poleg dela poučeval tudi babištvo v medicinskem zavodu.

Hiša v današnji Kosovelovi ulici ob Nikovi, v kateri je bila rojena Napoleonova ljubica Idrijčanka Viktorija, še stoji in ohranja legendo. Po njej se v Idriji imenuje tudi slaščičarna Emilija, Cankarjeva založba pa je leta 2006 izdala obsežen roman izpod peresa Bogdana Novaka z naslovom Pasja grofica. O Krausovi je pisal tudi Vladimir Levstik v romanu Svitanje, o njej je napisal balado Napoleonova ljubica Anton Aškerc, omenjal pa jo je tudi idrijski pisatelj Jože Felc v knjigi Divje jezero. V idrijskem župnišču hranijo krstno knjigo in v njej tudi zapis o njenem krstu v cerkvi svete Barbare, ki je do leta 1952 stala na današnjem Mestnem trgu v središču Idrije.

Na nagrobniku z marmorno ploščo piše:

 

Tukaj počiva

pasja grofica

Emilie Victoria baronica v. Wolfsberg

roj. Kraus

dolgoletna spremljevalka Napoleona I.

na vseh bojnih pohodih in njegova

zvesta tovarišica do njegovega padca.

Rojena v Idriji na Kranjskem 1785.

Umrla v Gniglu 15. aprila 1845.

Kdor je brez krivde in napak,

naj prvi vrže kamen nanjo.

Razkošno in razsipno je živela na posestvu, za katerega nakup in adaptacijo je porabila ves svoj prihranjeni denar. Poleg kočij in konjev je imela še veliko psov ter drugih precej eksotičnih živali. Po Napoleonovi smrti ji je Mainoni samovoljno znižal letno rento in obdržal njen dragoceni nakit, ki ji ga ni hotel vrniti. Ko je leta 1832 bankrotiral in zapravil ves Viktorijin denar, je med ostalim zažgal tudi dokumente, ki so ji zagotavljali pravico do apanaže, ter storil samomor. Po Mainonijevi smrti, takrat je bila stara 47 let, so prihodki usahnili in ko je leta 1838 umrl še Brauner, ki ji ni zapustil nič, je zabredla v hude denarne težave. Da je lahko vzdrževala posestvo, predvsem svoje živali, ki jim je nudila razkošno prehrano, se je morala zadolževati. Prodala je konje in se naokrog vozila z oslom. Poleg denarja je izgubila tudi vso svojo lepoto. Leta 1842 so ji zaradi prezadolženosti začeli rubiti posest. Njene nepremičnine so prodali na javni dražbi, ostalo ji je le najosnovnejše za bivanje v manjši koči, kamor se je morala preseliti iz svoje nekoč bogate hiše. Še zmeraj pa ji je ostalo ogromno živali: opice, papige, na desetine ptičev pevcev in okrog 30 psov. Zato so jo ljudje klicali »pasja grofica« (Hundsgräfin).

Po bivšem možu dr. Schönauerju je leta 1843 prejela 300 goldinarjev penzije iz fonda sodnijskih vdov, dunajski cesarski dvor ji je, po gorah prošenj in pritožb, naklonil milostno letno pokojnino 400 goldinarjev, od Napoleonove vdove Marije Luize pa ji je uspelo dobiti podporo, ki je znašala 200 goldinarjev. Ves denar je porabila za svoje živali.

Umrla je v Gniglu pri Salzburgu 15. aprila 1845, telesno in duševno strta, z 10.675 goldinarjev in 2 krajcarjema dolga. Pokopali so jo na pokopališču v St. Gildenu.

Skoraj vse, kar v romanu govori Napoleon ali kdo od njegovih generalov, potek bitk, dogodki, vse je resnično in opisano po dokumentiranih zgodovinskih virih. Drugo je seveda plod domišljije in prirejanja. Seveda ni rečeno, da je Napoleon govoril o Združeni Evropi ravno Emiliji, so pa ohranjeni zapiski o Napoleonovem razmisleku na to temo, ki ga je vodila v krvave vojne. Bil je prvi, ki je hotel sodobno združeno Evropo kot odgovor ZDA: z eno valuto, enotno zakonodajo, z enim gospodarstvom. Nekoč je celo rekel, ko so mu rekli, da to pomeni utopitev Francije v Evropi: Francije pač ne bo več! Prav zaradi tega Napoleonovega stremljenja se mi je zdela ta snov še toliko bolj sodobna in privlačna, saj skozi preteklost govori tudi o našem času.

Bogdan Novak