ČAS IN LJUDJE

Z lahkotnim korakom in neobremenjeno na Triglav

Objavljeno: sreda, 27. 10. 2021 ob 9:47 - zadnja posodobitev: 27. 10. 2021 ob 14:43 | Avtorica besedila in fotografij: Tinka Gantar

Kljub zgodnji uri smo bili takoj v središču dogajanja. Prepričani, da v petek zjutraj v Vratih ne bo posebnega navala, smo presenečeno zapeljali na skoraj polno parkirišče. Medtem ko smo se obuvali, so avtomobili še kar prihajali in prihajali. Pred odprtimi prtljažniki smo se medlo pozdravljali, še vsi matasti od vožnje. Le inkasantka je strumno in glasno brzela med avtomobili: »Tri evrčke, prosim!«

triglav-27-10-2021-3.JPG

Mimo Aljaževega doma, mimo spomenika planincem smo se zapodili vsak k svojemu cilju: redki proti Škrlatici, nekaj več na Kriške pode, kljub uradno zaprti poti tudi po Tominškovi na Triglav, pa proti Luknji, mi smo se namenili čez Prag do Staničeve koče. Jutro se je prebujalo čemerno, gosta megla je negibno lebdela nad dolino. Nič obetavno ni kazalo, a smo se tolažili z lepo vremensko napovedjo. S čeladami in varovali opremljeni smo premagovali strmine in dočakali prve sončne žarke, ki so poblisknili skozi meglo. Ko smo ob žicah opremljeni skalni stopnji Prag, po kateri je ta pot dobila ime, stopili na »normalno« stezo, je bila debela meglena odeja pod nami.

S soncem obsijane gore nasproti nas, visoke in bele, smo pozdravljali in jih občudovali. Kar zadovoljni smo bili, da smo se vzpenjali v senci, saj nas je strmina že dobro ogrela in prvo obžalovanje nad pretežkim nahrbtnikom smo tudi že slišali. Dober dan, ahoj, salve, pozdravljali smo srečneže, ki so se spuščali v dolino, jih spraševali, kakšno je vreme tam zgoraj in opogumljeni z lepo napovedjo sopihali navzgor, brez konca in kraja, je pojamral sotrpin. Počitki so postajali vedno pogostejši, strmina ni popustila. In potem se je zgodilo. Za našim hrbtom, čez Begunjski vrh, je posijalo sonce in v megli pod seboj smo zagledali svoje sence, obkrožene z mavrico – glorija! Redko se zgodi, stati moraš med soncem in meglo. Glorija je izginila, kakor hitro smo iz sonca zašli v senco in se spet prikazala, ko nas je steza privedla na sonce.

triglav-27-10-2021-2.jpg

Njihova modrina, z belim ozaljšani in na poljubček našobljeni cvetovi so bili na »trebuščkih« vsi prebodeni. Obiskali so jih opraševalci, ki so zaradi zgoraj zaprtih cvetov poiskali drugo rešitev.

Prišli smo na razpotje in namesto čez škrapljaste pode na Kredarico zavili k Staničevi koči. V kotanjah, kjer je komaj skopnel sneg, so za kratek čas zacveteli nežno vijolični alpski zvončki, na soncu pa blazinice brezstebelnih lepnic, visoko so se vzdigovali postavni trnati osati in še mnogo drobnih rožic, ki so težko dočakale, da odide sneg. Najprej smo zagledali odrezane stene Rjavine, ki je branila meglam iz Krme vstop v triglavsko kraljestvo, nato naprave vremenske postaje in nazadnje težko pričakovano kočo. Prijetna, manj oblegana koča nam je nudila prenočišče in počitek za nekaj ur, nato smo se neučakano vzpeli čez Rž na Kredarico. Ves čas smo s pogledom spremljali drobne pikice, ki so gomazele gor in dol po grebenu Triglava.

triglav-27-10-2021-5.jpg

Uvidevno smo čakali drug drugega, večinoma so se nam umikali mlajši, saj, kakor je bleknil eden od njih: »Gospodična, vi imate prednost!« in s pripombo razveselil vrsto čakajočih. Tako pač je, ne veliko ali skoraj nobenega 70+ nismo opazili. Tudi pohvalo z dvignjenim palcem sem dočakala in se sama sebi nasmehnila: »Kar dobro bo, dokler palec ni obrnjen navzdol.« Ne pomnim, da bi kadarkoli šla tako z lahkoto in neobremenjeno na Triglav. V spominu so mi vzponi z otrokoma, Markom in Ireno, potem s tremi vnuki in strah, ki je spremljal sleherni korak, spomnim se prvega vzpona pri 12 letih, v megli in mrazu, pri sestopu pa tudi z glorijo. In v lepem spominu mi je ostala le ta, vse ostalo se mi je zdelo mučenje. Z mlajšo sestro in še mlajšim bratom sem kot 16-letnica šla s Planike čez vrh na Dolič, kar dobro nam je šlo. Kriza je nastopila šele na vrhu Komarče s pogledom v globino – kar obnemeli smo. Prav poseben je bil obisk s stricem, ki je v kapeli na Kredarici daroval zlato mašo po meglenem vzponu na vrh. Iz megle se je zaslišalo ubrano petje kot poklon 80-letnemu zlatomašniku. Čez dva dni je klonil, sede med pevci.

Triglavski dom na Kredarici (2515 m), najvišje ležeča koča v naših gorah, je tudi povezan z Jakobom Aljažem, zgrajen leta 1896, večkrat povečan, a večinoma premajhen. V njem je meteorološka postaja.

triglav-27-10-2021-4.jpg

Vedno pač nisi na korajži

Ko je megla postajala vse redkejša, je tudi glorija zbledela. Potem se je izza sive skalne gmote visoko v modro nebo segajoč pokazal naš s soncem obsijan cilj – Triglav. Mogočen, čokat, svetal pa še tako oddaljen! Prvič sem šla po tej poti navzgor, dooolgo nazaj sem le enkrat po njej sestopala, a v spominu so mi ostale samo opekline na rokah in nogah in sonce, ki je neusmiljeno žgalo. To pot je bilo drugače. Vzpenjali smo se počasi, med počitki sem se nagledala gora, obujala spomine na prehojene poti, na lepe in redke manj lepe trenutke.

Iz sanjarjenja me je sem in tja zbudil sopotnik z utrujenim »a je še daleč«. Pomagati ne moreš, lahko ga le pomiluješ in razumeš, da vedno nisi »na korajži«. Pri studenčku, kjer se izteče Tominškova pot, smo malo razočarano zrli v mokro skalo, vsi smo se spominjali kako lepo se je bilo odžejati pri njem. Iz razpoke v bližini so se bahale zale Zoisove zvončice.

Tominškova pot se imenuje po dolgoletnem predsedniku SPD dr. Francu Tominšku, ki je ta najkrajši in najlepši (citiram Miheliča) pristop iz Vrat poiskal s pomočjo Mojstrančanov Klinarja in Turka. Dograjena je bila leta 1903.

Tokrat nam je pokazal svoj prijazen obraz

Veličasten je od tu pogled nanj. Na široko objema Kredarico, pode, snežišče, ki je bilo (mogoče bo še?) ledenik, nastavlja soncu svoje strme pečine in molče prenaša množice planincev, ki žele na njegov vrh. Tokrat nam je pokazal svoj prijazen obraz, ni dovolil meglam, ki so potuhnjeno lezle proti njemu iz Krme in Trente, da bi ga zakrile. Prešernemu razpoloženju pred kočo na Kredarici se nismo prepustili. Malo s skrbjo smo začeli vzpon, skrbelo nas je srečevanje, saj se je popoldne večina vračala z vrha. A ni bilo težko.

Staničev dom na planoti pod Begunjskim vrhom so prvotno postavili »nemški« planinci in je nosil ime po idrijskem rojaku Dragotinu Dežmanu Deschmannhausu. Leta 1919 je prešel v slovenske roke in bil poimenovan po Valentinu Staniču, ki je prvi stopil na Grossglockner, Watzmann, bil na Triglavu, Mangartu, Prestreljeniku, ...

triglav-27-10-2021.jpg

Kolikor ljudi, toliko različnih občutij

Mimo (pre)številnih plošč v spomin ponesrečenim na grebenu očaka smo prišli na vrh, padli prav v sredino praznovanja nekega rojstnega dne, med prešeren smeh, radost ob dosegu cilja, fotografiranje pred stolpom. Kolikor ljudi, toliko različnih občutij! Nad in med nami so pogumno krožile planinske kavke, tudi lepa planinska pevka je pobirala ostanke kruha, rozin, kar niso pojedle veliko bolj spretne kavke. A le nekaj metrov stran od tega vrveža je bil mir. Poiskala sem senco za skalo in se prepustila razgledom proti severu in vzhodu, južna in zahodna obzorja so prekrivale megle. Čez Škrlatico in sosednje gore so se podile nemirne megle in iz trenutka v trenutek odkrivale in skrivale njihove vrhove, kot da jim ne dovolijo, da bi se dotaknile neba. Po isti poti smo se vrnili k Staničevi, srečali nekaj znancev, si izmenjali vznesene vtise in delili nasvete. Večer pred in v koči je bil spokojen. Sonce je zahajalo v bahavem stilu, barve so se menjavale od bledo rumene do oranžne in rdeče. Oblaki so žareli še dolgo zatem ko se je sonce že skrilo.

Tudi mraza ne občutiš, tako te prevzame ta lepota. Pojemajoča svetloba in megle nad Gorenjsko so pomirile vznemirjene čute. Lepo je bilo zaspati s pogledom na obrise našega Triglava. Še lepše se je bilo pa prebujati. Pod zvezdnatim nebom, kjer se je gora dotikala neba, so migotale in se premikale lučke. Ne, to niso bile zvezde niti letala, to so bili planinci na grebenu, ki so hiteli na vrh gledat sončni vzhod. S postelje je bilo udobneje, topleje. Zasvetil se je vrh Aljaževega stolpa – poljubil ga je prvi žarek, hitro je bil ožarjen ves stolp, nato skale, v kratkih minutah je ves Triglav zažarel rdečkasto, nato rumeno. »Sonce, kralj vseh živih stvari, svetla zvezda človeških dni« nam je naklonilo spet lep dan.

Po nove razglede, po nove vtise

Še na bližnji Begunjski vrh sem šla, po nove razglede, po nove vtise. Na ravnem, tik pred kočo, sem grdo padla. A pot v dolino je bila posebna, tudi padec je prispeval svoje. Pustila sem se prepričati in krenili smo navzdol po Tominškovi, čeprav je bolj priporočljiva za vzpon. Priznam, da me je na nekaterih mestih kar malo stisnilo. Pa sem si rekla: »Če je pot označena, je primerna, kar korajžno!« Srečali smo skupino več kot 20 hrvaških planincev, preznojenih, a zadovoljnih, pa še nekaj samotnežev. Previdno in počasi smo napredovali in tudi v prelepem macesnovem gozdu ni bilo enostavno. Noge so bile utrujene od hoje po strmini in ko smo stopili na ravno stezico, je bilo prav čudno – noge kar niso znale po ravnem. No, pa so se brž privadile.

Aljažev dom, okrepčilo s pogledom na veličastno severno steno z občutki zadovoljstva, s hvaležnostjo nad srečnim koncem in vtisi, ki so postali nepozabni spomini. Bilo je to letos, v začetku septembra. Triglav ni kar tako!

Čez Prag je bila speljana lovska steza, leta 1887 sta jo na željo nemških planincev nadelala Mojstrančana Požganc in Koblar in namesto lesenih lojter zabila železne kline. Nekaj teh je še ohranjenih.