KULTURA

Vojsko v rimah Olge Kolenc

Objavljeno: sreda, 7. 7. 2021 ob 8:23 | Spletno uredništvo

Zveza kulturnih društev Slovenije in revija Primus sta letošnjega aprila s posebnim poetičnim dekretom ustanovili Republiko SloVERZijo in za njena ambasadorja razglasili pesnika, pisatelja in vsestranskega ustvarjalca Ferija Lainščka ter pesnico, tekstopisko in kantavtorico Katarino Juvančič.

Žiranta sta ugodila vsem 114 prošnjam za državljanstvo, ki so s pesniškim pečatom zaživele v rimani, prostoverzni, narečni ali knjižni obliki. Med izvirnimi sloverzi sta odbrala najboljše pesmi, katerih univerzalnost presega krajevne okvire in jih preplete z unikatno, hkrati pa (večno) aktualno pesniško govorico, ki zmore očarati in nagovoriti tukajzdajšnji čas in prostor.

olga-kolenc-7-7-2021.jpg

/ .../ pogrešam moder predpasnik in razorane dlani. ni jih več. ob mali vaški cerkvi počivajo v materi zemlji. planina moja, prihajam, odhajam, zavidam oblakom. praznina slovesa, ki se tihotapi v najini duši, nikoli ni sama, ko v bledem odsevu oddaljenih mestnih luči vidim utripajoče roje kresnic. za vedno ostajava isti. | Olga Kolenc

Tretjo nagrado sta žiranta med 114 prijavljenimi pesniki namenila Olgi Kolenc, rojakinji z Vojskega, ki sedaj živi v Novi Gorici.

»Energijo za ustvarjanje črpam iz narave. Rada potujem, smučam in planinarim. Moja rojstna Vojskarska planota nad Idrijo in otroštvo, preživeto v tesnem stiku z naravo, mi dajeta večni navdih,« je o svojem ustvarjanju zapisala Olga Kolenc.

PLANINA MOJA

   
kot bela nevesta
zamrznjena v času
čakaš
da se predramijo tvoje ozare
v naborkih zelenega žameta
bodo nabrekala popja

   

v preddverju kresne noči
bo skrita pod modrim predpasnikom
snivala moja
na novo ugnezdena duša
prebudil jo bo šepet
v staro kamro
se bodo pritihotapile vile
in jaz se bom zaljubila v ples
zjutraj bo vse po starem
le mali otroški koraki
ujeti v spominu zemlje
bodo še tekali za metulji
čeprav me bo odplaknilo morje

   

vračam se
vračam
planina moja
še vedno si lepa
čeprav nisi več ista
nisem več ista
dlani
ki so gladile tvojo prst
in mesile kruh
so ti dale vse
in ti si jim dala vse
kar si si tam zgoraj upala dati
pogrešam moder predpasnik
in razorane dlani
ni jih več
ob mali vaški cerkvi
počivajo v materi zemlji

  

planina moja
prihajam
odhajam
zavidam oblakom
praznina slovesa
ki se tihotapi v najini duši
nikoli ni sama
ko v bledem odsevu oddaljenih mestnih luči
vidim utripajoče roje kresnic
za vedno ostajava isti