V treh dneh iz Godoviča v Log pod Mangartom

Objavljeno: 29. 10. 2020 ob 13:10 | Avtor besedila: Zoran More

Branko, izkušen planinski vodnik, je že pred leti ob »poplavi« raznih dolgih pohodov (iz Idrije na Triglav, iz Idrije na morje, …) imel idejo, da bi šel iz Godoviča v rojstni kraj svoje izbranke. Letos je zamisel obelodanil sorodnikom, bratrancem in nečakom, ki so bili nad idejo navdušeni.

Sredi aprila smo se dobili, pet Vidmarjev in avtor zapisa, in se dogovorili za datum in traso pohoda ter ostale podrobnosti. Kondicijo za pohod naj bi si nabiral vsak zase. S prijateljem in sosedom Ivanom sva pregledala del poti, ki naj bi jo prehodili prvi dan po levem bregu Idrijce do Reke. Ta pregled se je izkazal za zelo koristnega.

Prišel je dogovorjeni datum, 16. julij, ko je peterica ob 7. uri krenila iz Godoviča po Francoski cesti in Ključih proti Idriji, kamor je prispela okrog 9. ure. Postanek so naredili pri sorodnici Renati, ki je pripravila dobrodošlo okrepčilo. Tu sem se pridružil in oddal »večjo prtljago« Silvestru, ki je z avtomobilom spremljal naš pohod. Krenili smo po kolesarski poti do Marofa in nadaljevali po cesti proti Spodnji Idriji. Tu smo se ustavili v Baru Bernjak, kjer so nam dali »popotnico« - hvala vama, Neja in Franko. Po kratkem postanku smo hiteli dalje po levem bregu Idrijce, malo gor, malo dol, v glavnem pa po čudoviti senci. Na Travniku nasproti Želina smo si vzeli malo daljši postanek za malico, potem pa smo se odpravili proti Reki, kjer smo pri Okrepčevalnici Kurnik prečkali most čez Idrijco. Pred začetkom pohoda v prvi resen breg smo nabrali dodatne moči in se začeli vzpenjati proti cerkvi sv. Kancijana. Nad nami je začelo grmeti in s jugovzhoda smo opazili ploho, ki nas je kmalu dohitela. 

Sandi Vidmar, Matej Vidmar, Jan Vidmar, Branko Vidmar in Zoran More, spredaj Simon Vidmar

Slučajno smo prišli ravno do domačije pri Zajcu, kjer so pričeli s proizvodnjo »hmeljevih napitkov«. Jože, hvala za streho in odlično okrepčilo. Po razvedritvi smo nadaljevali s hojo proti Bukovemu, kjer nas je v Silvestrovem vikendu čakal odličen bograč golaž, hvala Milada in Silvester. Tu se nam je za nadaljevanje poti pridružil domačin Jure, ki odlično pozna steze, vlake, kolovoze in nas je po najkrajši poti pripeljal na prelaz, kjer smo zagledali Baško grapo. Pa smo le prispeli »Na svojo zemljo« in sledil je samo še spust v dolino, skozi železniški podhod do Koritnice, kjer smo v kampu Šorli imeli rezerviran apartma za nočitev. Morda prevelika mladostna zagnanost, žulji in »težke noge« so botrovale temu, da se je najmlajši Vidmar odločil, da ne bo nadaljeval poti in poklical domače, da so ga prišli iskat. Silvester nam je skuhal odlične špagete, kar je priporočljiva hrana za nadaljevanje poti. Hitro smo legli v postelje, malo utrujeni, malo zaradi tega, ker smo vedeli, da nas naslednji dan čaka bolj naporen dan. Ta dan smo prehodili najlažji del poti, merilec pa je zabeležil 50 kilometrov.

Po zajtrku smo si nadeli nahrbtnike in po cesti odšli skozi Grahovo ob Bači. Malo rosenja z neba je prebudilo še zadnje zaspance. »Zagrizli smo v kolena« in v daljavi gledali nazaj na »našo« Kojco. Ko smo hodili po odseku pohodne poti Juliana trail in se vzpenjali proti Temljinam, se je začelo jasniti, iz doline pa se je slišal ropot vlaka. Pot nas je vodila v grapo Kotel in potem spet navzgor proti vasi Sela nad Podmelcem. Na gozdnih vlakah smo malo zašli, a vendarle našli pravo smer za nadaljevanje poti. V Selah nam je spet grozila ploha, a nas je domačin pomiril, da ne bo sile. In res, le malo osvežilo nas je, ko smo nadaljevali pot proti zaselku Lisec. V daljavi smo opazovali Rodico in greben proti Črni prsti. Po kar nekaj urah hoje smo le prispeli »v civilizacijo« in po makadamski cesti nadaljevali pot proti koči na Planini Razor, kamor smo prispeli okrog 16. ure. Staknili smo glave in se enoglasno odločili, da je prepozno za nadaljevanje poti proti Krnskemu jezeru. Prijazna oskrbnica nam je dodelila sobo s pogledom na Tržaški zaliv. Pohladili smo noge, naročili večerjo in ob 21. uri že »smrčali«, saj smo se dogovorili, da naslednji dan nadaljujemo pot ob 5. uri. Drugi dan je bil verjetno najbolj »gor-dol«, dolžina poti pa 28 km.

Zjutraj se je komaj začelo daniti, ko smo v hladnem in vetrovnem jutru začeli hojo proti cilju. Slovenska planinska pot nas je vodila rahlo navzdol, kar nam ni bilo po volji, saj smo se zavedali, da bomo morali kasneje navzgor. Iz gozda smo prišli na pašnike na Planini Kuk, kjer smo nadaljevali pot po »mulatjeri«, ki nas je vodila kar na lepi višini, vodoravno proti Koči pri Krnskem jezeru. A glej ga zlomka, začeli smo se spuščati in to kar precej časa, saj »smo padli« kar za dobrih 300 metrov. Spet smo godrnjali, a dobra volja vseh pohodnikov nas ni povsem zamorila … Ko se je mulatjera le začela vzpenjati, smo malo po 8. uri imeli kratek postanek in si z malico obnovili moči. Hoje navkreber ni in ni hotelo biti konec, a nekako smo le prisopihali na prelaz, kjer smo zagledali smerne tablice, da imamo do koče le še pol ure. Tu smo srečali marljive tolminske markaciste, ki so urejali markirane poti. Korak je navzdol stekel hitreje, saj smo vedeli, da bo hoje navkreber še zelo malo. Ker vsi člani naše druščine še niso bili pri Krnskem jezeru, smo si spotoma ogledali ta naš planinski biser. Še obvezno fotografiranje in že smo hiteli proti koči, kamor smo prispeli okrog 10. ure in 30 minut. Naročili smo »zgodnje kosilo«, saj nas je do cilja čakalo še precej kilometrov.

Srečali smo se tudi s Silvijem, sovaščanom iz Godoviča, ki je v koči opravljal razna dela (hvala ti za pijačo). Nismo se preveč zadrževali in hitro nadaljevali pot, zadnjič v hribih ta dan, malo navzgor in se pri gornji postaji tovorne žičnice začeli spuščati proti Lepeni. Pri koči Klementa Juga smo zaužili potrebno pijačo, nekateri so zamenjali gojzarje za lažjo obutev in začeli »tolči po asfaltu« proti Trenti. V vasi Kal Koritnica smo na vrtu srečali gospo Ladislavo, ki je nekaterim od nas v idrijski gimnaziji »ulivala v glavo« znanje tujih jezikov. 

Hoje navkreber ni in ni hotelo biti konec, a nekako smo le prisopihali na prelaz, kjer smo zagledali smerne tablice, da imamo do koče le še pol ure.

Pot nas je proti Logu pod Mangartom vodila po makadamski cesti po levem bregu Koritnice, do trdnjave Kluže. Tu smo se morali odločiti, ali gremo naprej po pešpoti ali po cesti. Izbrali smo težjo, a krajšo asfaltno cesto z zadnjimi klanci. Ko smo zagledali prve hiše, smo stopili malo hitreje. Sledilo je obvezno fotografiranje pri tabli, ki označuje naš cilj, čudovito vasico Log pot Mangartom, kamor smo prispeli malo pred 19. uro. Pričakali so nas sorodniki, prijatelji, znanci.

Z dobro voljo in vztrajnostjo smo zmogli prehoditi 126 kilometrov dolgo pot in okrog 5.100 metrov višine preko hribov in grap.

Občutki po treh dneh hoje, za nekatere bolj, za nekatere manj naporne, po dobljenih žuljih, … so bili čudoviti: z dobro voljo in vztrajnostjo smo zmogli prehoditi 126 km dolgo pot in okrog 5.100 metrov višine preko hribov in grap. Z nekaterimi Vidmarji, Brankom, Sandijem, Janom, Matejem in Simonom, sem se prej poznal le bežno, z nekaterimi pa sploh še ne, a smo v teh dneh postali pravi prijatelji. Zahvalil bi se vsem, ki so nam ob tem dogodku stali ob strani, bili z nami v mislih, …