V Idriji je dišalo po slovenski vojski že pred letom 1991

Objavljeno: 9. 12. 2019 ob 7:30 / Posodobljeno: 9. 12. 2019 ob 8:35

Avtor: Damijan Bogataj

Zametkom, delovanju in pripravam Teritorialne obrambe na Idrijskem in Cerkljanskem na osamosvojitveno vojno je bila posvečena okrogla miza, ki je v petek, 7. decembra, v avditorij osnovne šole v Idriji privabila vrsto akterjev, pa tudi poznavalcev tega področja. Posebne pozornosti je bil deležen upokojeni general Marjan Vidmar, ki se živo spominja nastajanja te vojaške organizacije, saj je bil nekaj let kot poklicni vojak tudi načelnik Republiškega štaba Teritorialne obrambe Slovenije.

Vse organizacijske niti je na okrogli mizi povezoval Marjan Platiše, tudi sam pripadnik Teritorialne obrambe in danes aktualni predsednik veteranske organizacije. Pri zbiranju gradiva o delovanju Teritorialne obrambe pa se današnji raziskovalci soočajo z dejstvom, da so neznano kam izginili vojaški arhivi in da spomine na dogodke pred tremi ali štirimi desetletji počasi briše virus pozabe. Kljub vsem tem oviram pa jim je uspelo rekonstruirati velik del dogajanja. Dele tega so v svojih nastopih pred avditorijem predstavili tudi nekdanji poveljniki, vojaki ter drugi in večina teh je bila neposredno udeležena pri delovanju te vojaške organizacije.
Zgodba o Teritorialni obrambi se je začela po zasedbi Sovjetske zveze na Češkem leta 1968. Vodstvo takratne Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu je spoznalo, da tako mogočni vojaški sili, kot je bila vojska Sovjetske zveze, nikakor ne bodo kos. Leta 1968 so bile v luči nove doktrine ustanovljene prve Partizanske enote in stekel je sistem izobraževanja otrok in mladine v šolah. 

1968 – 1975
V prvem obdobju delovanja Teritorialne obrambe na območju nekdanje občine Idrija, pod okrilje katere je sodilo tudi ozemlje današnje občine Cerkno, sta občini Idrija in Tolmin formirali skupni Severnoprimorski partizanski odred bataljonske sestave, v katerem je bilo organiziranih 1.503 vojakov. Od tega 983 v Tolminu in 520 v Idriji. Prvi komandant te enote je bil polkovnik Slavko Konavec. Kot sestavni del tega odreda je bil na območju občine Idrija formiran tretji bataljon s štirimi četami. Na čelu tega je bil komandant Milan Lapajne, njegov namestnik pa je bil Stojan Blaj. Za komisarja je bil imenovan Janez Dolenc, načelnik je bil Srečko Lapajne, obveščevalec Zorko Velikajne, varnostnik je bil Damjan Krapš in za njim Zdenko Lužnik, referent sanitetne službe pa Mijo Lojen. Bataljon je imel štiri čete, ki so jim poveljevali Branko Eržen, Jernej Kenda, Ciril Močnik, Marjan Cerkvenik, in Mile Maleševič. V vlogi političnih komisarjev so bili Albin Vončina, Friderik Petrič, Rafael Mavri in Gregor Pajer
Prvo obdobje delovanja Teritorialne obrambe je bilo zaznamovano s pospešenim izobraževanjem članov in kupovanjem potrebne opreme. Posebno pozornost so posvečali tudi usposabljanju obveščevalcev in ustanovitvi voda za protisocialno delovanje, ki ga je leta 1972 vodil Stojan Petrič

1975 – 1985
Desetletje po letu 1975 so zaznamovale številne reorganizacije. Ukinili so conske štabe in namesto teh po regijah ustanovili pokrajinske štabe. Nekdanja poveljstva partizanskih bataljonov so se preoblikovala v občinske štabe. Tako smo tudi v Idriji dobili Občinski štab Teritorialne obrambe, ki je imel sedež v poslopju nekdanje ljudske milice na današnji Kosovelovi ulici številka 31. Ustanovili so se odredi TO četne sestave, končano pa je bilo obdobje vojaških enot po delovnih organizacijah in v krajevnih skupnostih. Na regijski ravni je bila formirana 11. brigada Teritorialne obrambe, v sestavi katere je bila ena četa iz občine Idrija. 
Na čelu občinskega štaba v Idriji je bil najprej Milan Lapajne in nato Zdenko Lužnik. V teh letih so izpeljali številna usposabljanja. Kot je na okrogli mizi poudaril Edi Golob, so bili programi usposabljanj praviloma oblikovani ob prejetju novega orožja in opreme. V okviru petletnih načrtov so bili na vojaške vaje in usposabljanja napoteni domala vsi člani Teritorialne obrambe. 

Zalog 1982
Med pomembnejše mejnike tega obdobja vsekakor sodi velika vojaška vaja »Zadlog ’82«, na kateri je sodeloval celoten Severnoprimorski odred Teritorialne obrambe Idrija. Vaja se je začela z zborom poveljstva in organizacijo priprav že 31. maja. Sedmega junija je bil zbor vseh enot v Podljubevču, od koder so se udeleženci v slabem vremenu odpravili v Idrijski Log. Dan za tem je sledil še pohod v Zadlog in tam spopad s šibkejšimi in močnejšimi silami nasprotnika. Devetega junija so napadli Črni Vrh in dan za tem še improvizirani heliodrom v Zadlogu. Vaja je bila sklenjena 11. junija z analizo v dvorani Kluba mladih v Magazinu v Idriji. 

---

V dneh osamosvojitvene vojne so kot poveljniki enot Teritorialne obrambe ali kot člani Občinskega štaba, ki je bil v maju 1991 formalno ukinjen, a je med vojno še deloval, aktivno sodelovali tudi Nedeljko Pelhan, Jernej Kosmač, Stanko Ogrič, Aleksander Gosler, Ciril Čuk, Peter Poljanec, Milan Cvelbar, Vlado Sedej, Igor Telič, Vojko Čuk, Dušan Obid, Zdenko Lužnik, Lojze Rejc, Stojan Blaj, Edi Golob, Stojan Petrič, Emil Ferjančič, Marjan Platiše, Joško Erjavec, Lucijan Lipušček, Vojko Golob, Milan Bizjak, Aleš Povalej, Albin Vončina, Egon Likar, Emil Nanut, Boris Kenda, Erik Lakner, Erik Mlinar, Darko Maurič, Marko Pišljar, Milena Kržišnik, Damijan Bogataj, Boris Mitrovič in drugi.

Udar 1984
Dve leti pozneje je sledila še večja vaja »Udar ’84«, v kateri so sodelovale tako redne enote JLA kot tudi enote TO Idrija. Vaja je potekala na območju od Dol in Ledin do Šebrelj in Vojskega. Od 6. do 15. septembra 1984 so potekale obsežne vojaške aktivnosti. V končno poročilo o izvedbi vaje pa so presojevalci zapisali oceno 4. Na tej vaji so bili soočeni tudi s smrtjo enega od teritorialcev, ki je zaradi srčnega zastoja umrl med akcijo v Šebreljah. Kljub hitri zdravniški pomoči mu niso mogli več pomagati. O tem primeru in še bolj o slabem obveščanju je na okrogli mizi spregovoril Miri Bratuš ter dodal, da so bili udeleženci njegove enote slabo preskrbljeni s hrano. Odločitev nadrejenih, da se občinski štab razdeli na dva ločena dela, se je po mnenju Zorka Velikajneta in Jerneja Kende, ki je bil takrat načelnik štaba, izkazala za slabo, saj zveze med obema ločenima deloma štaba niso delovale in zato je bilo delo štaba do ponovne združitve precej omejeno. 

1985 – 1990
V zadnjem obdobju delovanja Teritorialne obrambe v Idriji sta bila kot komandanta na čelu Zorko Velikajne in Alojz Rejc, v vlogah vršilcev dolžnosti komandanta pa tudi Emil Ferjančič in Edi Golob. To obdobje je bilo zaznamovano z zaostrovanjem odnosov z JLA, z zapleti s hrambo orožja TO v skladiščih JLA in s pripravami na vojaško zavarovanje osamosvojitvenih procesov. Idrijska TO je dobrih 80 % orožja že pred letom 1990 hranila v skladiščih JLA v Črnem Vrhu, saj je bilo to zaradi stalne straže JLA najbolj prikladno. 15. maja 1990 pa je iz republiškega štaba prišlo povelje, da se mora tudi orožje TO iz skladišč v tovarni Eta Cerkno in na sedežu policije v Idriji prepeljati v hrambo v skladišča JLA v Črni Vrh in ta ukaz so odgovorni v Idriji izvršili. Manevrska struktura Narodne zaščite je bila v Idriji formirana 18. septembra 1990. 
Na okrogli mizi je Edi Golob poudaril, da so bili leta 1991 člani Občinskega štaba v Idriji kos vsem nalogam, ki so se pred njih postavile v mesecih priprav na desetdnevno vojno in med njo. »Odnosi v Teritorialni obrambi Idrija pa so temeljili na medčloveških odnosih in ne na strogo vojaškem ukazovanju in izvrševanju povelj,« je dodal Edi Golob. Po mnenju Emila Ferjančiča je bila TO »zelo dobra vojska, ki so ji sicer v določenem obdobju odvzeli orožje, vse ostalo pa je delovalo«. Vlado Sedej, ki je bil kot častnik vpet v izpeljavo velike enajstdnevne vaje leta 1982, je prepričan, da so se že takrat pripadniki Teritorialne obrambe počutili »kot prava slovenska vojska. Brez teh priprav in vojaških usposabljanj ne bi bilo uspešne obrambe mlade države v vojni leta 1991. Usposabljali smo se sicer za primere napada iz zahoda ali vzhoda, v dejanski situaciji pa je sovražnik prišel iz juga«.
»Teritorialno obrambo v Idriji smo čutili kot našo vojsko. Bili smo res požrtvovalni in to je bil brez dvoma zametek današnje Slovenske vojske. Na vse smo lahko ponosni,« pa je okroglo mizo v Idriji sklenil Marjan Platiše, moderator srečanja in tudi sam aktivni teritorialec.

- Podrobneje in obširneje v prihodnji izdaji Idrijskih novic -

---

Na okrogli mizi o Teritorialni obrambi v Idriji je zbrane posebej pozdravil upokojeni general Marjan Vidmar. Ta je z zbranimi delil spomine na dogajanje pred in med osamosvojitveno vojno, ko je tudi sam, kot aktivni pripadnik JLA, pomagal pri vrnitvi nekaj orožja iz skladišča JLA v Črnem Vrhu v roke idrijskih teritorialcev. Za to pogumno in domoljubno dejanje so se mu nekdanji teritorialci in veterani javno zahvalili. Do leta 1988 je bil načelnik republiškega štaba TO. Že med pripravami na vojno so ga osamili in izločili iz poveljniške strukture, po osamosvojitveni vojni je napisal odpoved in se upokojil. Danes 83-letni Marjan Vidmar z družino živi v Idriji, kjer ima tudi številne prijatelje, ki ga spoštujejo in cenijo.