V Žireh raziskujejo korenine čevljarstva

Objavljeno: torek, 1. 12. 2020 ob 14:55 - posodobljeno: sreda, 2. 12. 2020 ob 11:06 | Damijan Bogataj

Domala najbolj znana sopomenka za Žiri je Alpina in ko kdo izgovori to besedo, vsi Slovenci najprej pomislimo na čevljarstvo. Prav ta, nekdaj obrtna in desetletja industrijska, dejavnost je postavila, v letih med prvo in drugo vojno skoraj nepomembno obmejno mestece, na svetovni zemljevid. Za Alpino vedo ljubitelji zimskih športov po vsem svetu, saj so v Žireh izdelani čevlji za tek na smučeh sopomenka za kakovostno, udobno in trpežno športno obutev.

foto: Blaž Murn

S pomočjo projekta Domače in umetnostne obrti – dediščina in sodobnost so žirovski čevljarji vrata svojih prostorov odprli ustvarjalnosti in omogočili, da se lahko sleherni posameznik na različne načine navdušuje nad to dejavnostjo. Z izjemnim občutkom, ljubeznijo in predanostjo se v Žireh, ki velja za zibelko čevljarstva, posebej trudijo, da temeljito ohranjajo in razvijajo vse vidike čevljarstva. Prenos tega izročila v 21. stoletje pa je danes pomemben tako za posameznika v lokalnem okolju kot tudi za širšo javnost ter nenazadnje svet, v kateremu živimo. S pomočjo projekta Domače in umetnostne obrti – dediščina in sodobnost so v Žireh pripravili prerez zgodovine čevljarstva ter ga prepletli z optimističnim pogledom v prihodnost.

Zgodovina čevljarstva v Žireh sega v štirinajsto stoletje, ko je v virih prvič omenjen kajžar Peter Schuster ali kot bi danes zapisali »šuštar – čevljar«. Iz manjših čevljarskih delavnic so se potem zelo hitro razvile zadruge, iz katerih je po drugi svetovni vojni leta 1947 nastala tovarna obutve Alpina. Ta letnica obeležuje tudi rojstvo legendarnega žirovskega gojzarja, ki je zanetil iskro izjemno uspešne zgodbe. Že takrat se je žirovsko čevljarstvo postavilo na svetovni zemljevid in Alpina še danes velja za proizvajalca vrhunskih tekmovalnih čevljev za smučarski tek. Žiri so tudi rojstno mesto inovativnih čevljev za alpsko smučanje, saj so bili žirovski čevljarji prvi, ki so predstavili smučarski čevelj z integriranim sistemom gretja.

Vsak čevelj nosi svojo zgodbo. Pripoveduje o času, ko je bil v uporabi, pa tudi o lastniku. Zato so obuvala dragocene zgodovinske priče.

Dva

tedna dela je potrebnega za ročno izdelavo enega para čevljev.

Kljub industrializaciji čevljarske panoge pa se je v Žireh do danes ohranilo tudi izročilo ročnega čevljarstva, pri katerem je pomembno vlogo igral Alojz Karner. V času svojega življenja je bil vrhunski čevljar, kot modelir zaposlen v žirovski tovarni obutve Alpina. V prostem času je v svoji domači čevljarski delavnici v kleti iskal stične točke med tradicionalno ročnim in industrijskim načinom načrtovanja, oblikovanja ter izdelovanja obutve. Zadnji par ročno izdelanih gležnjarjev je podaril vnuku Alešu Kacinu. Slednji, ki je po izobrazbi arhitekt, je v tej zgodbi začutil posebno priložnost in odgovornost za prenos čevljarskih znanj, ki bi sicer izginila. S pomočjo lokalnih čevljarjev je ustanovil tradicionalno čevljarsko delavnico AK Alojz Karner, kjer precizno, natančno in z izurjenim očesom za estetiko ohranjajo dediščino ročnega izdelovanja visokokakovostne obutve po meri.

V Žireh danes tako lahko spoznavamo oba načina izdelovanja obutve. Industrijskemu daje smisel poslovni dobiček, ročni pa temelji na ohranjanju izročila ročnega izdelovanja čevljev po meri. Spoj obojega pa obiskovalec Žirov razume kot eno zgodbo o inovativnosti, iznajdljivosti, pregovorni marljivosti in spoštovanju tradicije, ki ima v Žireh močne korenine. Obiskovalcem Žirov danes Rok Klemenčič v Muzejski hiši pokaže razvoj in zgodovino te industrijske panoge, »šuštarsko« preteklost pa v svoji domači predstavitveni sobi predstavi tudi Aleš Kacin, ki z ohranitvijo dediščine deda Alojza Karnerja uveljavlja blagovno znamko AK Alojz Karner.

Čevljarski mojster Alojz Karner je leta 2005 izdelal zadnji par čevljev. Danes izročilo nadaljuje njegov vnuk Aleš Kacin.

Četrti steber zgodbe o čevljarjih iz Žirov pa ima kulinarično noto. V okviru projekta obujanja čevljarske tradicije so analizirali tudi tipične vzorce prehranjevanja čevljarskih mojstrov in vajencev. Izsledki te analize so bili osnova za oblikovanje kulinaričnega presežka, ki pa ne ponuja eksotičnih gurmanskih užitkov ampak sloni na tradiciji in iznajdljivosti. V gostilni Sklednik vam tako postrežejo s pristno čevljarsko malico, ki naj bi prerasla v pomemben gradnik doživljajskega turizma.

Blaž Benedik Ivanov iz podjetja Alpina je prepričan, da je čevljarstvo odlična osnova tudi za razvoj drugih dejavnosti. Ob tem misli tudi na turizem, saj že danes v Alpini beležijo zelo veliko zanimanje šolarjev, dijakov in študentov za ogled in spoznavanje delovanja tovarne. Domala vsi pa so očarani nad zgodbo od usnja do čevlja.

Čevljarska malica:

sadni kruh, koruzni žganci in zabeljeno kislo zelje

foto: Jana Jocif

Aleš Kacin iz delavnice AK Alojz Karner ob tem ugotavlja, da znanja ročnega izdelovanja čevljev doslej niso bila sistematično zbrana in urejena. Po ukinitvi čevljarske šole so se porazgubili delovni zvezki, knjige, stare risbe in drugo danes sila dragoceno gradivo. Ta material so sedaj zbrali, ga digitalizirali in shranili ter ga dali na uporabo zainteresirani javnosti. Iz projekta je nastala tudi potujoča razstava o razvoju čevljarstva, ki je gostovala tudi v mali galeriji na gradu v Idriji.

Aleš Kacin, ki je mojster izdelovanja čevljev po meri, pa je posebej ponosen tudi na dve rariteti. Prva je replika čevljev, ki jih je nosil arhitekt Jože Plečnik, druga pa je povezana z Idrijo. V njegovi delavnici so po predlogah obuval iz 18. stoletja izdelali čevlje, ki jih igralka Metka Pavšič obuje med igro v predstavi o tihotapki Melhiorci. Vsak čevelj nosi svojo zgodbo. Pripoveduje o času, ko je bil v uporabi, pa tudi o lastniku. Zato so obuvala dragocene zgodovinske priče. Ohranjanje teh pa poslanstvo za prihodnost.