Umrl je Uroš Bajželj

Objavljeno: 7. 4. 2020 ob 7:52 - Avtor: Damijan Bogataj

V ponedeljek, 30. marca, je v bolnišnici umrl Uroš Bajželj, montanist, profesor in ugleden strokovnjak, ki je pomemben del življenja posvetil idrijskemu rudniku.

Uroš Bajželj se je rodil 6. oktobra 1931 v Ljubljani. Leta 1949 je končal Srednjo tehnično šolo v Ljubljani in 1957. diplomiral na ljubljanski Tehniški fakulteti na Oddelku za rudarstvo in metalurgijo. Leta 1988 je doktoriral z disertacijo Vpliv parametrov delovnega okolja na tehnologijo pridobivanja v pogojih nastopanja živosrebrnih hlapov in radona. Leta 1958 se je zaposlil v rudniku živega srebra v Idriji, kjer je bil od leta 1959 do 1971 tehnični vodja jamskega obrata, leta 1971 je vodil službo za razvoj. Leta 1972 se je kot direktor zaposlil v Rudniku kaolina in kalcita Črna pri Kamniku. S sodelavci je posodobil predelovalni obrat za kalcit, jamo in separacijo za kaolin ter se povezal s slovensko papirno industrijo. Leta 1977 je bil imenovan za direktorja Rudarskega inštituta Ljubljana. Tam je načrtoval ter aktivno vodil dela pri raziskavah odkopnih metod z zasipom s poudarkom na odkopni metodi za pridobivanje permokarbonskih skrilavcev od zgoraj navzdol, v katerih se je v idrijskem rudišču nahajalo samorodno živo srebro v večjih koncentracijah, ter odkopnih metodah za pridobivanje uranove rude v rudišču Žirovski vrh. V tem rudniku v ustanavljanju je bil eden od vodilnih projektantov. V zvezi s tem je obiskal večje število rudnikov urana po svetu, kar mu je s sodelavci omogočilo tehnično in tehnološko posodobiti proces odkopavanja in način odlaganja jalovine. Dosegli so, da je odkopavanje rude potekalo po sodobnih načelih rudarske tehnike in s kar največjim upoštevanjem vseh varnostnih ukrepov ter varstva okolja. Skrbel je tudi za razvoj kadrov in nakup sodobne raziskovalne opreme.

Vodil je več domačih in mednarodnih raziskovalnih projektov. Na njihovi podlagi so izdelali programe za zapiranje idrijskega in mežiškega rudnika ter rudnika Žirovski vrh. Zaradi čedalje večje zahteve po čistem okolju je izdelal shemo zaprtega ekološko-tehnološkega kroga na relacijah premogovnik–termoelektrarna oz. rudnik–predelovalni obrat. Pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo RS je bil nacionalni koordinator za raziskovalno polje Rudarstvo in geotehnologija. Bil je predsednik Slovenskega rudarskega društva inženirjev in tehnikov (SRDIT, 1993–97) in 1993–94 predsednik Society of Mining Professors, 1992–2003 je imel na tujih univerzah več vabljenih predavanj. Leta 2001 se je upokojil, po upokojitvi pa je bil še vedno aktiven kot projektant.

Za svoje delo je prejel različna priznanja in častne naslove, leta 1991 je prejel priznanje Rudnika živega srebra Idrija za dolgoletno sodelovanje.

Pogreb pokojnika je bil zaradi zaostrenih zdravstvenih razmer izveden v ožjem krogu sorodnikov. Tatjana Dizdarević je kot direktorica CUDHg, ki je naslednik rudnika, v svojem imenu in v imenu sodelavcev sorodnikom uglednega pokojnika poslala pismo z izrazi sožalja.