Umrl je kipar Janez Pirnat

Objavljeno: četrtek, 28. 1. 2021 ob 8:02 | Spletno uredništvo

V 88. letu starosti se je poslovil kipar Janez Pirnat, sin idrijskega rojaka Nikolaja Pirnata, po katerem se v Občini Idrija imenuje najvišja nagrada za ustvarjanje na področju kulture, in vnuk realčnega profesorja Maksa Pirnata. Poznavalci so najbolj cenili njegove kamnite plastike, nemalo pohval in občudovanja pa je bil deležen tudi za dela, ki jih je ustvaril kot izjemen risar in grafik.

Janez Pirnat, sin kiparja Nikolaja Pirnata in pisateljice Nade Kraigher, je študiral kiparstvo na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani (1953-1959) pri prof. Frančišku Smerduju in prof. Karlu Putrihu. Leta 1965 se je udeležil kiparskega simpozija Forma Viva v Portorožu. Od tedaj je sodeloval na številnih razstavah v Sloveniji in Jugoslaviji. Pojavljal se je na razstavah v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, Skopju, Titogradu, Sarajevu, Splitu, Subotici in v Veroni, Vincenzi (Italija), kjer se je predstavil kot odličen kipar. Raziskoval je probleme kubistično pojmovane figure in figurativnosti nasploh, to ga je pripeljalo do abstrahiranja klasičnega torza in naprej do zapletenih dvo in večobraznih, zlasti kamnitih plastik. Njegovi kipi so na prvi pogled kot nedokončani ali poškodovani stebri ali odkrhnjene skale, v katerih razločimo obline teles. Vsi izdelki imajo razpoznaven, avtorski izraz, ki ga je roka klesarja ali modelarja nežno vtisnila v materijo. Poleg ustvarjanja v kamnu je bil tudi odličen risar in grafik.

janez-pirnat-28-1-2021-2.jpg
janez-pirnat-28-1-2021-8.jpg
janez-pirnat-28-1-2021-3.jpg
navednice-modre_edited.png

Sem človek kamene dobe, kamnosek, zaljubljen v vse staro, čim starejše ...

JANEZ PIRNAT

V Ljubljani je njegov spomenik partizanskim generalom in Francu Rozmanu Stanetu na vogalu Šubičeve in Slovenske ceste (1975), portret Jurija Vege ob Tržaški cesti, spominski relief Jožetu Plečniku v kleti Narodne in univerzitetne knjižnice, spominski relief Gabrijelu Gruberju na vogalu Gruberjeve palače (Arhiv Slovenije) ob Levstikovem trgu, kip Marjana Kozine v avli Slovenske filharmonije in Spomenik kulturnim delavcem, padlim v NOB v severnem mestnem parku (odkrit 2011). Pirnatovi spomeniki, postavljeni drugod po Sloveniji: Valentinu Staniču v Kanalu, Antonu Veluščku v Novi Gorici, NOB na Prevojah pri Šentvidu in Mariji Tereziji v Šenčurju ter drugi.

V Idriji, rojstnem mestu svojega očeta, je ustvaril kip Stanka Bloudka, ki je postavljen v avli Modre dvorane. Pri postavitvi je sodeloval z znanim idrijskim arhitektom Silvijem Jerebom, ki je njegovo ustvarjanje visoko cenil in spoštoval.

Zadnja desetletja si je kipar uredil drugi dom in kiparski atelje na Siparju in v Grožnjanu v Istri ter v zadnjem času na otoku Braču v Dalmaciji. Poleg ustvarjanja v kamnu se je posvečal tudi risanju in grafiki. V Ljubljani je na podstrehi hiše Rimska cesta 9 desetletja vsako leto v prednovoletnem času prirejal razstave svojih del skupaj s še enim vabljenim ustvarjalcem. V razstavnih dneh je bila podstreha živahen družabni prostor, srečišče premnogih Ljubljančanov. »Sem človek kamene dobe, kamnosek, zaljubljen v vse staro, čim starejše,« je povedal Janez Pirnat v enem od redkih intervjujev.

janez-pirnat-28-1-2021-4.jpg

Njegov oče je bil slavni Nikolaj Pirnat, sin pisatelja Maksa Pirnata, ki je obiskoval gimnaziji v Kranju in realko v Idriji, kjer je tudi maturiral. Nikolaj Pirnat je štiri leta in pol študiral na umetnostni akademiji v Zagrebu, kjer je leta 1925 končal tudi specialno kiparsko šolo pri slovitem Meštroviću in se nato še eno leto izpopolnjeval v Parizu (1927). Leta 1928 se je iz Maribora preselil v Ljubljano, kjer je do vojne živel in deloval kot risar v uredništvu časopisa »Jutro«. Med okupacijo je bil leta 1942 interniran v taborišču Gonars. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je odšel v partizane in vodil oddelek za likovno propagando pri Glavnem štabu NOV in POJ. Popularen je bil pod imenom kapetan Kopjejkin in Miklavž Breugnon. Dosegel je čin kapetana; odlikovan je bil z Redom bratstva in edinstva in z Redom za zasluge za narod. Po osvoboditvi Beograda je bil politični ilustrator pri »Borbi«. Leta 1945 je bil imenovan za rednega profesorja risanja na novoustanovljeni Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani.

V Idriji, rojstnem mestu svojega očeta, je ustvaril kip Stanka Bloudka, ki je postavljen v avli Modre dvorane. Pri postavitvi je sodeloval z znanim idrijskim arhitektom Silvijem Jerebom, ki je njegovo ustvarjanje visoko cenil in spoštoval.