Tudi v megli so jesensko oblečena drevesa lepa

A na pomlad, ko je v cvetju, in na jesen, ko je v barvah, spada med najrazkošnejše kraške izlete. Komaj da je kaj lepšega za mlade družine in komaj kaj bolj otožnega za odslužene planince, ki prihajamo jemat slovo, tako se je o Nanosu razpisal planinski pisec Stanko Klinar.

Tinka Gantar

Napovedano obetavno lepo, povrhu še toplo vreme, obljubljena tura po neoznačenih stezah, oboje me je zvabilo na Nanos – to pot iz manj obiskanega izhodišča, iz vasi Strane (656 m). Vas ima častitljivo starost, če sodimo po tisi, ki se košati nad vodnim izvirom ob cerkvi Sv. Križa. Trdijo, da je tisovec, moško drevo, da ima preko 500 let, družbo mu dela žensko drevo, kajpak je mlajše. To se ponaša s posebnostjo: ima moške in ženske cvetove, slednji dozorijo v rdeče jagode. Da je edina taka pri nas, so ugotovili. A lepota temnega tisinega zelenja ima še temnejšo stran: strupena je, vsa, razen mesa jagode. Drevo so posadili v čast sv. Hieronima, ki je po legendi na tem mestu pridigal v davnem 14. stoletju. Pa tudi sveta brata Ciril in Metod sta tu pridigala na svoji poti v Rim.

Nanos je bil zavit v gosto meglo, a skozi se je rahlo slutilo sonce in šli smo vrhovom naproti v zmotnem upanju, da bo veter slej ko prej pregnal meglo. Pa kaj še! Čez pašnike smo krajšali široke ovinke mulatere, zgrajene v namene varovanja Rapalske meje, na srečo zelo hitro našli stezo, ki se je strmo vzdigovala po pobočju Votle stene in stopili na prvi vrh, 1.142 metrov visoki Maj. Pridružil se nam je vztrajen sopotnik, veter, ki je bril na vso moč. Zavili smo se do ušes in še čeznje, saj se je naša steza nadaljevala po kamnitem grebenu malo navzdol, večinoma pa navzgor. Prepadna stena na eni strani in pravljični gozd na drugi. Pozabili smo, da smo prikrajšani za razglede, kajti tršata drevesa skrivenčenih debel, ki so si mukoma izborila prostor med skalami, so vabila naše poglede in občudovanje. Med temi z lišaji okrašenimi drevesi, med skalami, oblečenimi v najrazličnejše mahove, tu prav gotovo bivajo skrivnostna bitja! Na razpadajočih deblih so našle svoje mesto gobe, na redkih zaplatah orumenelih trav so se v vetru upogibale steblike potonik, kokoševca, belušev, visokega jelenovca. In nenadoma, na koncu grebena še okno (1.020 metrov).

Spustimo se prav do njegovega roba, a razen megle ne vidimo nič, le slutimo globino. Škoda! Smo pa imeli čas in pobrskali po spominu, koliko oken v gorah smo že videli. Otliško, to ni daleč, v Trnovskem gozdu, tam na južnih obronkih nad Lijakom je Skozno, pa Matkovo, s pogledom na Ojstrico, pa okno v Rjavini, Prisojnik ima kar dve. Da ne govorimo, koliko jih ima naša hiša, se je nekdo spomnil. Odlomastili smo Suhemu vrhu nasproti. Najvišji vrh (1.313 m) planote s kamnitim stebrom, vpisno knjigo in suhimi drevesi, nas je pričakal zavit v gosto meglo, ki se ni nič razlikovala od tiste okoli okna. Le za skupinsko fotografijo smo si vzeli čas in se spustili do rovov pod Suhim vrhom. Na koncu rova sta bili dve strelni lini. Prav gotovo so imeli Italijani od tod dober pregled na dolino pod seboj! A tudi tu smo v izklesanih nišah videli ostanke jaslic, ki jih je nekdo ustvaril, daleč od doma in svojcev, in si tako lajšal samotnost.

Malica, so krulili želodci, komaj smo dočakali Čeledinovo lovsko kočo (LD Hrenovice) in v njenem zavetju praznili nahrbtnike. Siti in zadovoljni smo sklenili, da nam je vseeno, ali gremo gledat meglo na drugi najvišji vrh planote, Debeli vrh (1.301 m), ali ne. Udobno je bilo hoditi po lepi makadamski poti, a vodnik je bil nemilostno odločen, da pohodimo še Debeli vrh. Po vlakah gor in dol, čez en vrh, ki ni bil Debeli, pa na naslednjega, ki je morda bil, pa še na enega, ki ni bil, ... Ura nas je rešila, vrhov, v megli podobnih eden drugemu, namreč kar ni hotelo zmanjkati. Najlepša od vseh vlak je bila tista, ki nas je spet pripeljala na cesto pa do planinskih oznak, smer Strane, juhuhu.

Ko smo se spuščali k starodavni, a lepo obnovljeni cerkvici sv. Brica, se je megla toliko razredčila, da smo videli v dolino, pravokotnike pašnikov, bele trakove cest med malimi vasicami. Padlo je vprašanje, če ima mogoče ta sv. Bric kakšne povezave z Brici in briškimi tekočimi dobrotami. Šele v dolini, če bo kaj odprtega, je bil odgovor. Cerkvica, malo odmaknjena od poti, nas je čedno urejena pričakala sredi visokih dreves, na višini 956 metrov. Lepa je, z novejšimi kamnoseškimi detajli, skrivnostnimi napisi na plošči nad vrati, z zvoničkom na preslico, s kamnom, ki je menda ostanek (vrh) velikega podora iz preteklosti, ki je zasul tudi vas Strane, skrite in odkrite skrivnosti in občudovanja vredna ubranost.

Ljudska modrost pravi: Od Brica meglica, gvišna rosica. Danes je ta modrost odpovedala.

Tisovec v Stranah je prvi izmeril Idrijčan Karel Dežman leta 1860, kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, in določil starost 952 let. Kasneje so ugotovili, da tisa raste hitreje in jo pomladili na 540 let. Drevo ima obseg 380 cm, visoko je 13 metrov.

Sv. Bric (tudi sv. Brikcij) je bil varovanec sv. Martina. Sprva precej svojeglav in nehvaležen do svojega dobrotnika ni bil pri ljudeh prav nič priljubljen. A z leti je storil toliko dobrega, da so ga posvetili v svetnika. Je zavetnik pred snežnimi in zemeljskimi plazovi, poplavami.

Minil je dan, potep ni bil več mogoč, a želja, da bi še prišli sem, je ostala. Kajpak, le v lepem vremenu, da bi uživali v razgledih. A tudi v megli so bila jesensko oblečena drevesa lepa, njihova oblačila niso sijala, so bila pa nekoliko skrivnostna. Na pot torej, Nanos jih hrani še veliko.