Toni Svetličič je sklenil svoj let

Objavljeno: 28. 5. 2020 ob 12:41 - Avtor: Damijan Bogataj

V petek, 15. maja, so se sorodniki in prijatelji na pokopališču v Spodnji Idriji poslovili od 87-letnega Antona Svetličiča, znanega vojaškega in civilnega pilota iz Mokraške vasi, ki je bil v širši javnosti znan kot Mostičerjev Toni.

Toni Svetličič se je rodil v času Italije leta 1933 in po končani osnovni šoli šolanje nadaljeval na srednji tehnični šoli in kasneje še na strojni fakulteti v že osvobojeni Sloveniji. V začetku 50. let se je odpravil na vojaško letalsko gimnazijo v Mostar in kasneje nadaljeval izobraževanje še v Titogradu in Puli. Leta 1956 je zaključil izobraževanje na letalski vojaški akademiji in napredoval v čin podporočnika. Kot pilot inštruktor in pilot komandir je služboval na vojaških letališčih v Zagrebu in Puli. Letel je z različnimi vojaškimi letali, najraje pa z bombnikom, imenovanim »Thunderjet«. Kot vojaški pilot si je pridobil licence za upravljanje več kot desetih različnih vrst letal. Kariero službovanja v vojaškem letalstvu je sklenil kot kapetan 1. klase.

V petek, 15. maja, so se sorodniki in prijatelji na pokopališču v Spodnji Idriji poslovili od 87-letnega Antona Svetličiča, znanega vojaškega in civilnega pilota iz Mokraške vasi, ki je bil v širši javnosti znan kot Mostičerjev Toni.

Vztrajen, deloven, pošten, z dušo in srcem je bil pri hiši, na vsa tehnična vprašanja je imel odgovor. Bil je resnicoljuben, zvest svojim prepričanjem. Svoje mnenje je vedno povedal na glas.

Odhodu iz vrst vojaških pilotov je botrovala predvsem njegova želja, da bi upravljal velika potniška letala. Neprijazno zavlačevanje postopka demobilizacije mu je onemogočilo prijavo na natečaj za prometnega pilota pri takratni letalski družbi Inex Adria. Z novo družino in hčerko Jadranko se je preselil v domači kraj, izza mostu čez Idrijco. Službe ni dobil več mesecev, dokler ni nekega dne prišlo povabilo iz podjetja Slovenijales. Novo zgodbo je pričel graditi z mizarskimi deli, hitro je napredoval in postal vodja strojnega parka v mizarnici. 
Kmalu zatem pa so se njegove najgloblje želje po letenju le začele uresničevati, saj so v podjetju Slovenijales iskali pilota. Po krajšem usposabljanju je ponovno lahko vijugal med oblaki in iz zraka opazoval nov kontinent – Afriko. Slovenijales je v takratni Centralnoafriški republiki pričel graditi novo tovarno. Dobil je nalogo, da je za podjetje in širšo domovino opravljal medkrajevne letalske prevoze ljudi in tovora iz glavnega mesta Centralnoafriške republike Bangui v džunglo. Tam so za potrebe nove tovarne zgradili vas Bajanga, v kateri so živeli slovenski nadzorni delavci, ki so pri delu sodelovali z Afričani. Le-ti so opravljali težka gozdarska dela, predvsem sečnjo mogočnih mahagonijevih dreves, s fascinantnim premerom debla od dveh pa vse do štirih metrov.

Kmalu se mu je v novem svetu pridružila tudi družina. Otroka Jadranka in Neven sta obiskovala francosko šolo. Žena Nada je veljala za odlično gostiteljico. Precej težavne delovne razmere, ki sta jih pogojevala vročina in visoka vlaga, so si lajšali z družabnimi dogodki ob koncu tedna. Na njih so se srečevali člani skupnosti Slovencev v Centralnoafriški republiki, pa tudi ambasadorji in direktorji podjetij iz drugih držav. Iz tega obdobja je znana pripoved, kako ga je na enem od družabnih srečanj eden od gostov povsem resno vprašal, kako se znajde med preletom džungle, kako najde pot nazaj, ko pa je pokrajina pod njim nepregledno zelena. Hudomušno mu je pojasnil, da tja grede vso pot meče banane iz letala, nazaj grede pa sledi opicam na drevju, saj te ob pogledu na letalo že same stegujejo roke proti nebu in mu tako kažejo pot. Njegova neustavljiva energija ga je pripeljala tudi do srečanja s takratnim predsednikom Centralnoafriške republike Jean-Bedelom Bokasso, ki se je kasneje oklical za cesarja in republiko spremenil v monarhijo. 
Preživel je, ostal živ in zdrav in se z družino vrnil v Slovenijo. Nova poznanstva, prijateljstva in vezi, ki jih je stkal v Afriki, so ga pripeljali do izpolnitve več let zamrznjenega cilja: upravljanja velikega potniškega letala. Takoj po prihodu v Slovenijo leta 1977 in krajšem usposabljanju je začel delati za takratno letalsko družbo Inex Adria na letalih DC3 in DC9. Njegov novi dom je bilo nebo nad deželami Evrope. Njegovo zadnje osvajanje novih letalskih izzivov in teritorijev pred upokojitvijo pa je vezano na Egipt, ko je Adria sodelovala z letalskim podjetjem Airline of Egipt za potrebe turizma na notranjih letih Kairo - Luxor, Asuan ... Več let je potem 14 dni v mesecu letel nad puščavami, piramidami, svetišči, templji, reko Nil in jezovi.
V Adrii je služboval vse do upokojitve, ki jo je dočakal že v novi državi Sloveniji leta 1992. 

Kot dobro vedo njegovi letalski kolegi, si je naslov prometnega pilota najvišje kategorije pridobil po zaslugi intenzivnega in uspešnega letenja ter uspešno zaključenih usposabljanjih. V svojem aktivnem življenju pilota je na vojaških in komercialnih civilnih letih opravil skupno več kot 17.000 ur. 
Toni Svetličič pa ni bil osredotočen samo na lastno kariero in življenje. Izšolal je mnoge pilote in med njimi je bilo kar nekaj Idrijčanov. S svojim znanjem in ljubeznijo do letalstva je bil mentor, predavatelj, svetovalec in podpornik pri številnih aktivnostih, tudi pri sicer nikoli uresničeni ideji postavitve malega letališča v Zadlogu. Vedno je priskočil na pomoč tudi članom idrijskega aerokluba Srebrna krila.

Rdečo nit Tonijevega profesionalnega življenja je spremljala tudi velika privrženost družini in domači hiši. Z ženo Nado sta že pred odhodom v Afriko, za praznik rudarjev 3. julija 1969, v domači hiši oživila gostilno »Pr’ Mostičerju«. Tonijeva inovativnost in podjetnost sta dala pečat tudi življenju družinskega podjetja, ki sta ga v času afriške avanture z ženo začasno zaprla. Poskrbela sta za inovativno opremo in dekoracijo gostišča, kjer so se težki, temni elementi pripomočkov iz rudniških rovov mehčali z drobnimi, umetelnimi klekljanimi čipkami. Več kot 150-letno tradicijo gostinstva Pri Mostičerju sta ohranila. Domiselni pa so bili tudi gostilniški dogodki. Prirejali so noči cvetja, poroke vsak teden, modne revije, plese ob vikendih, ... Poleg okusne hrane pa je bila zagotovo kraljica ponudbe skrivnostni koktajl »plava orhideja«, katerega recept ostaja družinska skrivnost. Kasneje sta gostilno oddala v najem in se posvetila prenovi in oživitvi počitniške hišice ob morju. Seveda v bližini Pule, rojstnega kraja njegove žene in kraja, kjer je kot vojaški pilot vrsto let služboval.
Svojci, prijatelji in kolegi, raztreseni po vsej bivši Jugoslaviji, ga bodo ohranili v spominu tudi kot človeka, ki se je pogovarjal z oblaki. Ti so ob njegovem zadnjem slovesu na spodnjeidrijskem pokopališču zakrili nebo. Zapihal je severnik in v kotičku neba se je odprla svetloba. To so ponesli žalujoči svojci in prijatelji v nov dan, ki bo brez vsem dragega Tonija težji, a hkrati ob spominih na bogastvo spominov s Tonijem tudi lažji.