Taborniki peš od Fare v Ankaran

Objavljeno: 4. 8. 2020 ob 13:16 | A. Lapajne, T. Lapajne, J. Šavli

Mesec julij je za »Pr’ Farske« tabornike običajno rezerviran za taborjenje v Umagu, letos pa nam je epidemija prekrižala načrte. Nekaj časa smo še zrli v koledar in upali, da se bodo razmere do odhoda umirile, vendar smo kmalu spoznali, da se to ne bo zgodilo. Sprejeti smo morali odločitev, ki večini ni bila všeč in taborjenje v Umagu odpovedali. Namesto tega smo otrokom pripravili drugačne taborniške izzive kar v domačem kraju.

Medvedki in čebelice kot pravi Indijanci

Za tabornike do 6. razreda smo med 13. in 17. julijem pripravili Indijanski teden. Vsak dan smo se ob 8. uri zbrali za staro osnovno šolo in začetek delavnic naznanili s taborniško himno. V ponedeljek so se otroci preko igre razdelili v več manjših skupin, izdelali svoje perjanice in se prelevili v Indijance. Po okusni malici smo na travniku, s pomočjo lesenih palčk in kartona, izdelali sončne ure ter se naučili, zakaj poleti ne kažejo pravega časa. Drugi dan se nam je na delavnicah pridružila Urška iz Centra za krepitev zdravja ZD Idrija. Otroke je podučila o nevarnostih pretiranega izpostavljanja sončnim žarkom in nevarnosti, ki jo predstavljajo klopi. Ker taborniki večino časa preživimo na prostem, smo ji z veseljem prisluhnili, nato pa smo ob reki Idrijci izdelali filtre za vodo iz odpadnih plastenk. Tretji dan so otroci obnavljali znanje, ki so ga pridobivali tekom leta. Na eni od delavnic so obnovili znanje prve pomoči in spoznali, da je tudi taborniška rutka uporabna, če se poškodujemo, na drugi pa so postavljali bivak iz šotork. Dan smo zaključili športno. Preizkusili smo se v različnih štafetnih igrah in v naši najljubši taborniški igri „napad na štab“. V četrtek smo se podali na lov na lisico. S pomočjo znakov in namigov smo odkrivali kontrolne točke po Spodnji Idriji in opravljali različne naloge: otroci so morali našteti vse barve rutk in imena posameznih skupin, pokazati so morali vsaj tri vozle, ki so se jih naučili v preteklem letu, in našteti vrste ognjev ter nekaj užitnih gozdnih rastlin. Zadnji dan smo preživeli ob ognju, kjer smo si za malico spekli hrenovke, v zadnjem zboru pa smo novemu članu podarili prvo taborniško rutko.

Gozdovniki in gozdovnice so šli kar po svoje

Malo starejši in dogodivščin željni taborniki pa so se z vodniki odpravili na »hajk«. Teh so sicer že vajeni, vendar je bil letošnji zaradi dolžine bolj zahteven. Prva skupina v kateri so bili Tina, Zala, Eva, Ines in Miha, so se v spremstvu Anje in Luka iz Spodnje Idrije odpravili proti Posočju. Prvi dan jih je pot vodila po Kanomlji do Oblakovega vrha in navzdol do Dolenje Trebuše, kjer so si postavili bivak ter na ognju spekli zaslužene hrenovke. Naslednje jutro so si ponovno oprtali nahrbtnike in s pridobljenimi žulji na nogah vztrajno napredovali po poti polni izjemnih razgledov. V večernih urah so prispeli v Tolmin, kjer so se osvežili v sotočju Soče in Tolminke. Tretji dan so nadaljevali pot ob reki proti Kobaridu, kjer so se ohladili pri Napoleonovem mostu. Ta večer jih je ulovil dež, pred katerim so se skrili v skedenj, in dolgo v noč preživljali čas s pripovedovanjem šal in odganjanjem polžev. Zadnje jutro so se po uspešnem nočnem spopadu s polži podali naprej po gozdnih poteh proti Nadiži, saj so vsi komaj čakali da se pošteno ohladijo.

Rebeka, Taša, Jakob, Gregor in Luka pa so se v spremstvu Jerneja in Tine podali na svoj zadnji GG »hajk« proti Ankaranu. Vedeli so, da jih na koncu čakajo modre rutke in sprejem v vodstvo rodu, zato so se na pot odpravili z veselim in hitrim korakom. Prvi dan so iz Idrije po starodavni cesti po »Ključih« krenili proti Idrijskem Logu in naprej proti Zadlogu. Na Špičastem vrhu so si pripravili prvo kosilo, uživali v razgledu in prvič uzrli svoj cilj - Jadransko morje. Od tu naprej se je pot končno začela spuščati in v zgodnjih večernih urah so prispeli do Sanaborja, kjer so preživeli prvo noč. Drugi dan jih je pot vodila skozi Vipavsko dolino do Krasa. Uživali so v razgledih, ki jih dolina ponuja, med tem pa so si hojo popestrili s prepevanjem slovenskih pesmi. Tretji dan so v večernih urah prispeli do Lipice in ravno še ulovili lipicance na paši. Ko so se konji odpravili v hlev, so si tudi sami poiskali kos travnika za počitek. Zadnji dan so vstali še bolj zgodaj kot po navadi, hitro pojedli zajtrk in se odpravili naprej čez mejo ter pot nadaljevali po Italiji. Za čas kosila so mejo že drugič prestopili in se z veseljem utaborili v kampu v Ankaranu. Vendar časa za počitek ni bilo veliko, saj jih je čakala še glavna preizkušnja - krst. Da so si prislužili modre rutke, so morali dokazati, da so odgovorni, da znajo sodelovati, in kar je še najbolj pomembno, da se ob tem znajo zabavati. Ponosni smo, da smo v svoje vrste sprejeli pet novih PP-jev, s katerimi bomo lahko septembra načrtovali nove taborniške dogodivščine.