Ta veseli dan ali Kaj takega se lahko zgodi samo v Idriji znova na sporedu

Objavljeno: petek, 6. 3. 2020 ob 14:50 / posodobljeno: petek, 6. 3. 2020 ob 15:25

Jubilejna predstava v počastitev 250-letnice najstarejše ohranjene gledališke stavbe na Slovenskem in 130-letnice Dramatičnega društva Idrija, ki sta jo pripravila Dramatično društvo Idrija in Mala gledališka šola Gimnazije Jurija Vege Idrija ob podpori Mestne knjižnice in čitalnice Idrija, bo doživela ponovitev v nedeljo, 8. marca, ob 19:30 v Filmskem gledališču Idrija.

Avtorica: Ana Kržišnik Blažica

V letu 2019 smo praznovali dve visoki gledališki obletnici, ki smo ju počastili s premiero predstave Ta veseli dan ali Kaj takega se lahko zgodi samo v Idriji. Tako visoki jubileji so čas, da se spomnimo bogate gledališke zgodovine mesta Idrija in zato smo ustvarjalci predstave pogledali daleč v preteklost in poiskali najzanimivejša dejstva. Na osnutku besedila Aleša Čarja smo jih povezali v inovativno dramsko formo, v kateri spoznamo vse najpomembnejše osebnosti, ki so krojile usodo gledališke stavbe in gledališkega življenja v mestu. Hkrati pa nas je zanimal tudi vsakdanjik tega posebnega kraja, kraja, ki se ponaša s prvo gledališko stavbo na Slovenskem.

Vsak dan, ko imamo v Idriji gledališče, je ta veseli dan!

Idrijsko gledališče je zraslo iz rudarskega mesta, ki je bilo (in je) zaradi svoje dejavnosti zelo specifično. Ob raziskovanju njegove zgodovine smo se največ ustavili v obdobju, ki je bilo tudi za gledališče izrednega pomena, in sicer prelomno dogajanje ob koncu marčne revolucije, ob prebujanju narodov, ko so Slovenci pričeli zahtevati pravico do uporabe maternega jezika, v sredini 19. stoletja. Prva predstava v slovenskem jeziku je bila v Idriji Tat v mlinu (za katero nimamo ohranjenega besedila) leta 1850, tri leta kasneje pa tudi Ta veseli dan ali Matiček se ženi Antona Tomaža Linharta. Ta zgodba govori o drznem in iskrivem podložniku in njegovi nevesti, ki si pri tujem gospodarju poskušata pridobiti pravico do poroke, ne da bi se ob tem gospodar vtikal v nevesto. V ozadju zgodbe pa je seveda ideja marčne revolucije s kmečkimi zahtevami po odpravi fevdalizma, z nacionalnimi zahtevami in s splošnimi zahtevami po ukinitvi absolutizma in uveljavitvi ustavnih pravic. Matičkovo zgodbo, ki je osrednja zgodba v predstavi, smo prestavili v idrijsko okolje 2. polovice 19. stoletja, ko je bilo omejevanje porok s strani rudniške direkcije in strani rudniškega upravitelja osebno, dejstvo, in sicer zaradi hude stanovanjske stiske, v kateri so se pogosto znašli idrijski rudarji zaradi množičnega priseljevanja iz drugih krajev, zaradi vse večjih potreb rudnika po delovni sili. Uprava rudnika se je leta 1828 pritožila na Dunaj, da se ženi preveč rudarjev.

Pritožbo je rudnik še nekajkrat ponovil, dokler ni leta 1875 ministrstvo za poljedelstvo odredilo, da se smejo rudniški pazniki in delavci poročiti samo s posebno prošnjo na direkcijo rudnika in s posebnim dovoljenjem rudniškega svetovalca. Delavcem nižjih razredov poroke sploh niso dovolili. Če se je kdo od teh poročil, mu rudnik družine sploh ni priznal. Take razmere so rodile veliko korupcije. V določenih obdobjih so pri reševanju prošenj za stanovanje močno odločale zveze in protekcija. Uglednejši trgovec ali obrtnik je denimo lahko dosegel, da rudar, ki se je aktivneje vključeval v naprednejša politična društva ali odklanjal versko prepričanje, stanovanja v bloku ni dobil in celo to, da je neki rudniški uradnik, ki je odločal o prošnjah za stanovanje, iz osebnih interesov dajal prednost lepim, mlajšim zakonskim ženam.

Duhovito Matičkovo zgodbo o poroki smo kot prelomno besedilo za celotno slovensko gledališče, ki se je vedno borilo za pravico do uporabe maternega jezika in pravico do obstoja, povezali z ostalimi, starejšimi in novejšimi obdobji naše gledališke zgodovine.

Rudarja, ki želi od rudniškega upravitelja dobiti dovoljenje za poroko, igra Miha Koblar, nevesto, hišno pri upraviteljevi ženi, pa Daša Vončina.