Srečko Tušar je miniral Postojnsko jamo

Objavljeno: 23. 4. 2020 ob 13:24 / zadnji poseg: 23. 4. 2020 ob 15:20 - Avtor: spletno uredništvo

Na današnji 23. april so partizanski diverzanti leta 1944 pod poveljstvom Idrijčana Srečka Tušarja v Postojnski jami zažgali veliko skladišče letalskega goriva. Gre za eno najodmevnejših diverzantskih akcij partizanov v drugi svetovni vojni.

22. aprila ponoči je posebna diverzantska skupina okrog dvajsetih borcev, obveščevalcev, minerjev Vojkove brigade in štaba 31. divizije ter domačinov izvedla eno izmed najbolj spektakularnih, največjih partizanskih akcij. Srečko Tušar je zbral okrog trideset diverzantov in vsakemu dodelil svojo nalogo. Večina jih je bila za zaščito, v jamo pa se jih je odpravilo dvanajst in vodnik. V jamski sistem so vstopili v Črni jami in po umetnem hodniku, ki so ga zgradili že Italijani (danes se imenuje Partizanski rov), prodirali proti skladišču bencina, ki je bilo blizu glavnega vhoda v Postojnsko jamo. Na poti so naleteli na kar precej ovir, ki so jih morali premagati. Najprej so naleteli na pregrado bodeče žice, zatem na težka železna vrata, ki so jih odprli z drogom, še naprej pa na betonski zid. Ko so ga prebili, so si morali izkopati pot še skozi rečno kamenje, ki je bilo nasuto za zidom. A preprek še ni bilo konec. Morali so še onesposobiti bombe, ki so bile nastavljene na žičnati ogradi.

Ko so prišli do sodov, so jih poskušali prevrtati z vrtalnikom, a to je šlo prepočasi in Srečko Tušar je začel delati luknje, v vsakem po dve, kar s krampom. V tla so naredili plitev kanal, da je kerozin odtekal vanj, v sredino uskladiščenih sodov pa so namestili eksploziv.

foto: Damijan Bogataj

Partizanski dnevnik je 3. maja 1944 o akciji v Postojnski jami poročal naslednje: »Največji uspeh v vseh akcijah pa so dosegli Vojkovci v noči med 22. in 23. aprilom, ko so s skupino 18 borcev - prostovoljcev, pod vodstvom namestnika brigadnega obveščevalca Toma, uničili bencinsko skladišče v Postojnski jami. Tam je bilo spravljenih 12 vagonov bencina, kot glavna zaloga pogonskih sredstev za nemške vojaške potrebe na tem sektorju. V izredno težkih okoliščinah so naši udrli v skladišče, navrtali sode, položili mine in zažgali razliti bencin, da je bilo takoj vse v plamenih. Nemški stražar, ki je stal pred glavnim vhodom, je metal v skladišče ročne bombe in streljal z brzostrelko, kar pa ni motilo naših borcev, da dokončajo svojo akcijo in zažgejo skladišče. Silne detonacije in ogromni plameni so veselim borcem jamčili siguren uspeh njihove akcije. Uničenih je bilo 12 vagonov bencina, kar predstavlja milijonsko škodo.«

Srečko Tušar je pred leti novinarju Dušanu Fortiču za Slovenske novice povedal, da sta bili podzemni diverzantski akciji v idrijskem rudniku ter Postojnski jami edinstveni v Evropi.

Črna jama se je tudi pred požigoma imenovala enako in na črno barvo tega dela postojnskega jamskega sistema ni vplival požig. V preteklosti, v času Avstro-Ogrske, se je Črna jama imenovala Magdalenen Grotte.
Nemcem so prišli za hrbet v skladišču v Postojnski jami. Za osvetljevanje so uporabljali karbidovko in baterije. Ko so prišli do sodov, so jih poskušali prevrtati z vrtalnikom, a to je šlo prepočasi in Srečko Tušar je začel delati luknje, v vsakem po dve, kar s krampom. V tla so naredili plitev kanal, da je kerozin odtekal vanj, v sredino uskladiščenih sodov pa so namestili eksploziv – kakšnih 20 kilogramov angleškega plastika. Pri umiku so vžgali kerozin v kanalu, plastik pa je aktiviral diverzantski svinčnik, nastavljen na čas. Skladišče je razneslo, ko so že prišli ven, črn dim pa se je valil iz jame še teden dni. Pozneje so izvedeli, da so imeli srečo, ker je veter vlekel skozi jamo proti glavnemu vhodu, če bi pihal obratno, bi se vsi zadušili v gostem dimu.
Za uspešno izvedeno akcijo se jim je zahvalil sam vrhovni poveljnik zavezniških sil v Evropi Winston Churchill. Srečko Tušar je pred leti novinarju Dušanu Fortiču za Slovenske novice povedal, da sta bili podzemni diverzantski akciji v idrijskem rudniku ter Postojnski jami edinstveni v Evropi. Obiskovalce jame še danes fascinirata predvsem pogum in sposobnost orientacije diverzantov v podzemlju, kjer je naravno stanje popolna tema.

Diverzantska akcija v Postojnski jami je upodobljena tudi v delu igranega filma Ne joči Peter.

Notranjski muzej Postojna hrani devet posnetkov, nastalih ob požigu, muzeju pa jih je leta 1968 poklonil Orlando Fabris iz Sežane. Pri njegovi teti Mariji Škrinjar, fotografinji v Sežani, so Nemci razvili film, Škrinjarjeva pa je zanje, a tudi zase, izdelala fotografije. Te so ji ostale, film pa so Nemci odnesli s seboj.
Diverzantska akcija v Postojnski jami je upodobljena tudi v delu igranega filma Ne joči Peter, ki ga je leta 1964 posnel režiser France Štiglic. Govori o častni zadolžitvi dveh partizanskih minerjev, ki morata pripeljati tri vojne sirote z nevarnega območja, kjer potekajo boji, na varno osvobojeno ozemlje. Minerja sta na začetku ponižana, saj sta pričakovala kakšno večjo akcijo, a se kasneje spoprijateljita z otroki, še posebej z najmlajšim Petrom, ki je tudi krivec za vse kasnejše smešne in nežne prizore. Po naključju jima kasneje uspe tudi večja akcija, ko razstrelita nemško skladišče. Peter pa ves čas samo joče in zganja neumnosti. Film je bil posnet na v Podnanosu, Štanjelu in Vipavi.