Sinovi in hčere Faraonov

Ni treba v Egipt, da bi se srečali s Faraoni. Čisto blizu jih najdemo. Potrebna je samo pot v Idrijo, v predel mesta (becirk) pod Kobalom, kjer je naselje montažnih hiš, Faraonova. Zgodba o Faraonovšeh se je začela pisati davnega leta 1955 ali pa že kako leto prej. Idrijski rudnik je v teh časih kar dobro skrbel za stanovanja svojih zaposlenih. Gradili so se bloki, dajali krediti za gradnjo individualnih hiš, obnavljali so obstoječa rudarska stanovanja.

Objavljeno: petek, 1. september 2023 ob 7:12 | besedilo: Renata Hvala | foto: osebni arhiv Darje Rupnik, Srečko Erjavec, Renata Hvala

Pobudo za gradnjo individualnih montažnih hiš v Faraonovi je dal kolektiv RŽS Idrija za potrebe svojih članov. Rudnik se je obvezal, da bo zgradil komunalne naprave in objekte ter kompleksno uredil zemljišče med obstoječimi hišami in novogradnjami.
Gradnja se je lahko začela. Komunalni sklad občine Idrija je julija leta 1966 izdal dovoljenje za gradnjo že II. etape ceste v naselju »za gimnazijo«. Sočasno so se izvajala dela še na kanalizaciji in elektroomrežju.

Jelovica ali Marles?

Lastniki parcel so izbirali montažne hiše pri dveh proizvajalcih. Jelovica iz Škofje Loke je bilo 10 let staro podjetje, ki je ponujalo tri tipe montažnih hiš. Malo hišo tip 4004, srednjo tip 4065 in veliko tip 4002. Marles iz Maribora pa je nudil le en tip hiš.

Vsak lastnik je izbiral tip montažne hiše po svojih zmožnostih. Vsi kletni prostori hiš so zidani. Stanovanjski del nad betonsko ploščo je montažni. Knapi so si pri gradnji pomagali, kolikor se je pač dalo. Prijatelji in sorodniki, ki niso gradili, so priskočili na pomoč pri ročnem mešanju malte in zidanju. Prva plošča se je vlila udarniško. Danes ti meni, jutri jaz tebi. Prve montažne hiše so proizvajalci postavili že leta 1967.

Kaj pa ime Faraonova?

Ime naselju so dali Idrijčani, knapi, morda iz majhne zavisti, ker vsi interesenti niso uspeli pridobiti svoje parcele. Nekateri pa niso dobili dovoljenja za gradnjo zaradi plazovitega terena ne glede na to, da je bil v načrtu in na parceli zaveden objekt. Prav gotovo pa je večina meščanov menila, da si gradnjo takih hiš lahko privoščijo le bogataši, bogati knapi-Faraoni. Letos je minilo 55 let, ko je Faraonovše pričelo sprejemati prve stalne prebivalce. Ker je to kar lepa obletnica, je padla pobuda, da bi se otroci, ki smo mladost preživljali ob igri in druženju, srečali. Redki so ostali doma v Faraonovi, mnogi smo se raztepli po različnih krajih Slovenije in tujine.

Ko spomini oživijo

11. junija letos, smo se dobili Pri Kobalu. Obujali smo spomine na otroška leta, ko še ni bilo interneta, mobilnikov, TV … Redki so imeli doma rudniški telefon, črno bel TV sprejemnik pa je nudil le tri programe. Da bi lahko gledali oddaje v »barvah,« se je dalo kupiti barvno steklo v velikosti televizijskega ekrana. Steklo je imelo v zgornji tretjini modro obarvano površino, v srednjem rumeno barvo in spodnja tretjina je bila obarvana zeleno, se spominja Jolanda Munih.

Marko Logar je povedal, da je bilo pozimi snega v izobilju. Cesta je bila še makadamska. Delavca Komunale sta z malega “kamjončina” ročno z lopatama nametavala pesek na cesto za redke avtomobile, ki so morda dvakrat na dan peljali po ulici. Otroci zgornjega dela ulice smo vzeli v roke sirkove metle in pometali pesek z zasnežene ceste. Sankanje v pozno popoldanskih in večernih urah ob soju uličnih svetilk nam je bilo v veliko veselje. Spust od Logarja do prve palacine pa pravi dirkalni užitek, če se je sanke z vlečno vrvjo spelo v dolg vlak. Zadnji vagon s potnikom je premetavalo levo in desno. Potnik je moral biti zelo spreten, da je vožnjo srečno prestal do konca. Za prevoz na zadnjem vagonu je bilo vedno dovolj pogumnih kandidatov.

Dogajalo se nam je v vseh letnih časih, vsa leta, dokler nas šolanje, odraslost, lastna družina in služba niso oddaljili. O spominih, kot so bili prvi vdihi dima Drave, pa »kamajsanje« sadja in pisanje ljubezenskih pisem Faraonskim fantom, ki so imeli leseno barako pod Logarjem, pa kdaj drugič…

Čas ob klepetu in obujanju spominov je tako hitro minil, da smo si obljubili naslednje leto srečanje ponoviti. Morda se nam bodo pridružili še tisti »otroci,« ki tokrat niso uspeli deliti spominov z nami.

Celotna zgodba o Faraonovšeh je na voljo v avgustovski izdaji časopisa Idrijske novice. Vabljeni k branju.