Rudniški zdravnik Baltazar Hacquet 

Objavljeno: 10. januarja 2020 ob 9:04

Avtor: Marijan Brecelj 

Na današnji dan je leta 1815 na Dunaju umrl sloviti idrijski zdravnik Baltazar Hacquet. Bil je prvi raziskovalec slovenskih Alp, kirurg in prirodoslovec, pa botanik, mineralog, geolog in univerzitetni profesor. Rodil se je leta 1739 ali 1740 v Le Conquetu blizu Bresta v Bretaniji.

Hacquet je po Scopoliju, s katerim je sodeloval tri leta v Idriji, nadaljeval z zbiranjem in raziskovanjem našega rastlinstva in je torej za Scopolijem glavni raziskovalec slovenskega rastlinstva in slovenskih krajev nasploh. 

Hacquetova mladostna leta so zavita v precejšnjo temo. Staršev ni nikoli poznal, po vsej verjetnosti je bil sin aristokratskega očeta, ki ga je kasneje, ne da bi se razkril, gmotno podpiral. Kot mladenič je veliko potoval, pri tem se je naučil branja in pisanja v več jezikih. Ne da bi obiskoval javna predavanja, je kot eksternist na jezuitski šoli v Pont-à-Mousson, potem ko se je posvetil humanističnim predmetom, dosegel doktorat. V Parizu se je učil zdravilstva, leta 1755 potoval v Španijo in Anglijo ter se na povratku kot pomorščak na francoski fregati udeležil osvojitve Menorke; 1757. se je vrnil v Francijo, se kot dobrovoljec pridružil vojnemu pohodu v Nemčijo, bil od Angležev ujet in postal njihov kirurg. Med sedemletno vojno (1756–1763) je prišel spet v roke svojim rojakom in postal kirurg v francoski vojski. V bitki pri Krefeldu je padel v ujetništvo in se tu boril proti Moskvičanom na pruski strani. Od tu ga je zaneslo na Saksonsko, kjer so ga na češki meji ujeli Avstrijci; tu je v korpusu generala Lavdona v bitki pri Kunersdorfu (1759) skoraj izgubil vid, ki mu je ostal odtlej nekam slaboten. Pozimi 1759/ 60 se je na Saksonskem začel zanimati za rudarstvo in je začel obiskovati rudnike v Freibergu in Altenbergu. Od leta 1761 se je v pariških in montpellierskih bolnišnicah izpopolnjeval v zdravniški vedi, potem pa je spet šel k avstrijski vojski v Prago, postal višji kirurg in učitelj anatomije (do 1763). 

Konec leta 1766 so ga namestili kot rudniškega zdravnika v Idrijo, kjer je ostal sedem let. 

Ker ga niso sprejeli v civilno zdravstveno službo, je hotel preko Poljske v Carigrad, a je v Besarabiji zbolel za kugo, zato se je preusmeril na Erdeljsko, kjer se je spet posvetil proučevanju rudnikov in prišel preko Madžarske na Dunaj. Tu je na univerzi poslušal predavanja iz medicine, fizike in mehanike. Seznanil se je z van Swietenom, osebnim zdravnikom cesarice Marije Terezije; ta ga je sprejel v državno službo. Namestili so ga kot rudniškega zdravnika v Idrijo (konec 1766), kjer je ostal polnih sedem let. 

V Idriji je porabil ves prosti čas za botanične ekskurzije. Leta 1767 je potoval v Italijo proučevat vulkanske izbruhe na Vezuv in Etno. V prirodoslovne namene je naslednja leta prepotoval avstrijsko Primorje in Dalmacijo (1770), Koroško in Zgornje Štajersko (1771), istega leta še rudnike na Madžarskem. Leta 1772 ga je kmetijska družba v Ljubljani sprejela za rednega člana, dve leti pozneje pa je postal njen tajnik. Ko je bila leta 1773 razpuščena Družba Jezusova, je bil Hacquet premeščen v Ljubljano za javnega profesorja anatomije, fiziologije, kirurgije in porodništva, kar je opravljal do leta 1787. Velik požar v ljubljanskem šentjakobskem okraju mu je uničil vse, kar je imel; zgoreli so mu vsi spisi in vsa korespondenca s tujimi učenjaki (Linné). Naslednja leta je nadaljeval s potovanji; tako je 1775. potoval po ogrski Iliriji in delu Turške, 1776. po Istri, 1777. zaradi botaničnih študij po vsej Kranjski. Visokega planinstva se je lotil leta 1778, ko je preplezal Julijce z namenom, da si osnuje prvo litološko kartoteko tega gorovja, pa tudi Zgornjo Koroško, Tirolsko in Salzburško ter Dolenjsko in Gorjance. 

Leta 1779 je prvič stopil na Triglav ter izmeril njegovo višino. Leta 1780 je prehodil Benečijo in del Hrvaške, 1781. Koroško, Furlanijo in Tirolsko. Bil pa je tudi v Švici, na Bavarskem in Salzburškem. V ljubljanski dobi je Hacqueta obiskalo več odličnikov; tako sestra cesarja Jožefa nadvojvodinja Marijana, 1781. knez Pavel, poznejši ruski car, in njegova soproga, 1784. cesar Jožef II. in tudi papež Pij VI. Leta 1781 je bil drugič na Triglavu, leta 1783 je spet prehodil Liko in Krbavo ter obmejno Bosno. V rojstno domovino, v Pariz, se je vrnil leta 1784, kjer je predložil kraljevi zdravniški družbi spomenico o uspešnem zdravljenju idrijskih rudarjev; 1785. je zopet obiskal Salzburško in Zgornje Štajersko in pregledal tamkajšnje rudnike. Tega leta mu je bila ponujena stolica za prirodoznanstvo v Lvovu, ki jo je pa odklonil, in prav tako služba v Rusiji. Leta 1786 je prepotoval Češko, Saksonsko in Brandenburško. Leta 1787 so ga že drugič vabili na stolico v Lvov, kar je sprejel, ko se je zavedel, da je končal svoja raziskovanja v južnem delu monarhije.

Tudi iz Lvova je nadaljeval s potovanji; po Galiciji (1787), po Rdeči Rusiji, Voliniji, Podolju in Moldaviji (1789). Tu se je udeležil obleganja trdnjave Hotina, ki so jo branili Turki. Naslednja leta je prehodil Karpate. Leta 1797 se je napotil na evropski vzhod, prehodil Sarmaeijo (Ukrajino) do polotoka Krima in Azovskega morja, 1798. je bil po Nemčiji, Danski in primorski Švedski. Ko je leta 1799 stopil v svoje 60. leto, je z zadovoljstvom ugotovil, da je še vedno čvrst in zdrav, da se je naveličal obiskovati iste dežele, zato se je poročil s 40 let mlajšim dekletom. Leto kasneje sta se oba ponesrečila; Hacquet si je zlomil dve rebri, nadlaket in lopatico, žena pa je kmalu okrevala. Vendar ga že leta 1803 in 1804 najdemo spet na poti po Galiciji in Ogrskem. Leta 1803 je bil premeščen iz Lvova v Krakov; tu je na univerzi osnoval fizikalni kabinet. Leta 1807 je bil izvoljen za dekana medicinske fakultete. V Krakovu je obhodil premogovnike v Galiciji in Šleziji. Vabila, da bi postal ravnatelj liceja v Krzamiencu, ni sprejel. Ko so Poljaki osvojili Krakov, so mu dodelili stolico za kemijo in botaniko. Ponujena mu je bila tudi služba direktorja kraljevskega kabineta v Dresdenu, pa je tudi to odklonil. Poleti 1810 je Hacquet zapustil Poljsko, še prej pa je odstopil Univerzi za polovično ceno svoje fizikalne in merilne naprave. Iz Krakova je odšel na Dunaj, se podvrgel operaciji rakaste kile in kmalu okreval ter užival zasluženi pokoj.

Slovensko pokrajino je opisoval kot prirodoslovec in etnograf. Med največje zasluge mu lahko štejemo, da je stalno in vztrajno uporabljal v svojih spisih in na svojih kartah slovenska imena za kraje (naselja, gorovja, rastline, ...). Po Scopoliju, s katerim je tri leta v Idriji sodeloval, je nadaljeval z zbiranjem in raziskovanjem našega rastlinstva in je torej za Scopolijem glavni raziskovalec slovenskega rastlinstva in slovenskih krajev nasploh. Opisal je celo vrsto doslej nepoznanih rastlin in kar šest vrst jih nosi njegovo ime. Hacquetovo ime nosi ena izmed ulic v Ljubljani, njegovo ime pa je vklesano tudi v spominsko ploščo v avli Klinične bolnišnice za porodništvo in ženske bolezni v Ljubljani.

Opisal je celo vrsto doslej nepoznanih rastlin in kar šest vrst jih nosi njegovo ime.