Rafael Terpin in njegovi griči

Objavljeno: petek, 27. 11. 2020 ob 14:13 | Spletno uredništvo

Planinska založba Slovenije, ki deluje pod okriljem Planinske zveze Slovenije, je v sveženj to jesen izdanih knjig uvrstila tudi dve deli idrijskih avtorjev. Anka Rudolf je podpisala knjigo Čez drn in strn, Rafko Terpin pa knjigo Griči. Obe deli sta med ljubitelji kakovostnega branja naleteli na pozitiven odziv.

foto: Robert Zabukovec

Rafko Terpin v svoji knjigi Griči objavlja del bogate zbirke zapisov, ki jih je od leta 1972 do danes objavljal v ugledni reviji Planinski vestnik. Od plahih začetkov so njegovi zapisi z leti postajali vse pogumnejši in v njih je bilo vse več avtorske note in prav to še danes bralci najbolj cenijo. Rafko Terpin se uvršča v krog sodelavcev revije z najdaljšim stažem.

Do upokojitve je pravzaprav opravljal dva poklica. Dopoldne je bil učitelj likovne vzgoje na osnovni šoli v Cerknem, ves prosti čas pa je posvetil slikarstvu. Že v študentskih letih mu je postalo jasno, da bo krajinar. Figura sama ga nikoli ni posebej zanimala in zato se je izmojstril na področju krajinarstva. Njegov prepoznaven slikarski slog še danes občudujejo ljubitelji lepega od blizu in daleč. Na več kot 50 razstavah je svoja dela pokazal tudi publiki in bil ob tem deležen nedeljenega navdušenja.

Tako se je ta moj svet začel odpirati. V študentskih letih sem prav zavestno začel raziskovati pokrajino. In jo širil na vse strani. Šentviška planota, Trebuša, Gora nad Ajdovščino, ... Vsaka pot je šla malo v neznano, sproti pa sem beležil in skiciral, kasneje sem začel tudi zapisovati.

foto: Robert Zabukovec

Rafku Terpinu je blizu »rovtarija«. Tako sam poimenuje podeželje na Idrijskem in Cerkljanskem ter širše, kjer se še danes odpočije oko pohodnika. Odmaknjeni zaselki in domačije so mu neusahljiv vir za umetniško izražanje, tako s slikarstvom kot tudi z literaturo.

Sam je rad pisal že od malih nog. Kot je povedal v pogovoru v TV studiu Idrijskih novic, mu je navdušenje nad pohodništvom privzgojil že oče. Po poklicu je bil krojač, čez teden je delal od zore do mraka, ob nedeljah pa se je družina odpravila na pohode na bližnje hribe. To naklonjenost do pohodništva je Rafko Terpin ohranil tudi v kasnejših letih. S skicirko, fotoaparatom, redkeje slikarskim štafelajem in slikarsko paleto, se že desetletja potepa po okoliških hribih. Mnoge poti je prehodil že večkrat in z leti spoznava, kako gozd neusmiljeno požira kulturno krajino. Še pred desetletji pokošene bregove preraščajo visoke trave in brinje sili proti košenijam. Z umiranjem zadnjih prebivalcev odmaknjenih zaselkov tam hiše propadajo in z leti gozd požira izkrčena območja.

Rafko Terpin pa je ob tem, da slika in piše, tudi vesten in natančen zapisovalec ledinskih imen. Njegova knjižnica je pravi zaklad domoznanskih podatkov. V knjigi Griči zbrani zapisi iz petih desetletij Rafkovih »potepanj« po grapah in gričih so pravi zaklad. Pa ne samo za današnje generacije, ki se morda kaj od opisanega še spominjajo. Še bolj to velja za generacije, ki prihajajo, saj te neposrednega stika z, v knjigi opisanim svetom, skoraj zagotovo ne bodo več imele. Izseljevanje domačinov in umiranje robnih območij podeželja je proces, ki se ga pač ne da zaustaviti.

VIDEO POSNETEK

rafael-terpin-26-11-2020-3.jpg

Včasih sem šel kar mimo kmetije. Bil sem pač mlad. In trapast. Ljudje pa so bili željni besede! Veseli so bili vsakega obiskovalca. Jaz pa sem šel včasih kar mimo. Pa mi je bilo potem zmeraj žal.

Več in podrobneje pa si poglejte v posnetku pogovora Rafka Terpina z urednikom Damijanom Bogatajem iz TV studia Idrijskih novic. Prisluhnili boste tudi avtorju, ki je posebej za gledalce prebral odlomek iz njegove knjige. V njem mojstrsko popisuje obisk Zakojce, ki je vsako leto v teh novembrskih dneh še posebej čarobna.

in-studio.jpg