ČAS IN LJUDJE

Pred 90 leti je umrl nadškof Sedej

Objavljeno: nedelja, 29. 11. 2021 ob 18:30 | Avtor besedila: France Kralj

Danes mineva okroglih 90 let od smrti goriškega nadškofa Franciška B. Sedeja, ki se je rodil leta 1854 v Cerknem. Študiral je v Gorici, doktoriral pa na dunajski univerzi, od leta 1906 je bil deseti goriški nadškof in zadnji Slovenec na tem položaju. Italijanskim nacionalistom po prvi svetovni vojni ni bil po godu »slovanski« in »avstrijakantski« nadškof v »italijanski« Gorici. Zahtevali so njegov odstop.

sedej-portre-28-11-019.jpg

Med prvo svetovno vojno se je iz Gorice umaknil v Ravne pri Cerknem in kasneje v samostan v Stično, kamor je preselil tudi knjižnico bogoslovnega semenišča. Po vojni in novi razmejitvi je upravljal dele bližnjih škofij, ki so pripadle Italiji.

Nadškof Sedej je obvladal več kot deset jezikov, a je ostal preprost. Njegova bibliografija združuje nad 183 prispevkov v raznih revijah in samostojnih izdajah. Potem pa še pastirska pisma, okrožnice in pridige v letih 1871-1931. Več razprav je objavil tudi s področja bibličnih ved. Kot dober pevec ter kot pianist in organist je bil vodilni cerkveni glasbeni strokovnjak na Goriškem.

Med njegovim škofovanjem so odkrivali znamenitosti Oglejske bazilike. Bil je predsednik Društva za ohranitev oglejske bazilike. Oskrbel je dva tečaja za cerkveno umetnost in skušal urediti škofijski muzej, ki je bil med vojno uničen. V letih 1908-1912 je zgradil goriško malo semenišče. Po vojni je ustanovil urad za obnovo poškodovanih in porušenih cerkva, posebej pa še odbor za obnovo svetogorskega svetišča.

Nadškof Sedej je vodil Goriško škofijo, pod katero so takrat spadali naši kraji, v času ostrih nasprotij med katoličani in liberalci ter v času nacionalnih spopadov in uveljavljanja socialne demokracije, ki je bila tedaj nasprotna Cerkvi. Odgovore na hude socialne, kulturne in družbenopolitične izbire je iskal v izkušnjah Cerkve.

Kot škof je štirikrat načrtno obiskal vse dušnopastirske postojanke. Predvsem je bil pozoren na verouk po šolah, bogoslužje z zakramenti, vzgojo mladih, družino. Zaradi usposabljanja duhovnikov za pastoralne naloge je uvedel zanje dekanijske konference. V pastirskih pismih v predvojnem in medvojnem času je bil v sozvočju z glavnimi smernicami tedanje avstrijske Cerkve.

sedej-hisa-rojstna--28-11-019.jpg

V začetku leta 1931 se je apostolski vizitator kapucin Luca Pasetto s pooblastili Svetega sedeža mudil na skoraj trimesečni uradni vizitaciji v Julijski krajini, o kateri je po vrnitvi v Rim pripravil daljše poročilo, ki je danes ohranjeno v rokopisu v Vatikanskem arhivu. V poročilu je podrobno opisal razmere v goriški, tržaško-koprski in videmski nadškofiji. Najobsežnejši je njegov opis razmer na Goriškem, kar šestnajst strani, kjer poleg bolehnega nadškofa Sedeja, ki ga mimogrede označi za avstrijakanta in bojevitega slovanofila, podrobneje opiše tudi nekatere slovenske duhovnike, ki jih je preganjal fašistični režim. Vizitator Pasetto je nadškofa Sedeja zafrkljivo imenoval kar »signorotto feudale«, ali po naše »fevdalni gospodič«. Dejansko je postal vizitator Pasetto zgolj praktični izvajalec sklepa o odstavitvi goriškega nadškofa Sedeja, ki je še 25. marca 1931 v goriški stolnici slovesno obhajal 25-letnico svojega škofovanja. Med drugimi mu je voščil tudi papež Pij XI. Toda v Rimu se je že rojeval načrt za Sedejevo odstranitev. Ni še popolnoma jasno, ali je bil med tajnimi pogajanji za sklenitev lateranskega konkordata med Italijo in Svetim sedežem (1929) tudi člen, ki je določal umik nadškofa Sedeja iz Gorice.

sedej-listina-28-11-019.jpg

Frančišek Borgija Sedej je bil izredno nadarjen. Po končanem študiju teologije je bil posvečen v duhovnika. Nadaljeval je študij svetopisemskih ved in orientalskih jezikov. Leta 1884 je dosegel na Dunaju doktorat iz teologije. Nakar je postal kaplan na dunajskem dvoru (1889), ob tem pa v zavodu Avguštineju še študijski ravnatelj bibličnih ved, knjižničar in ekonom. Ustanovil je Akademsko društvo Danica, predsedoval dijaškemu podpornemu društvu in bil blagajnik Ambrozijevega društva.

Leta 1898 ga je goriški kardinal Jakob Missia poklical v Gorico. Imenoval ga je za kanonika teologa, stolnega župnika in goriškega dekana. Leto kasneje je postal član deželnega šolskega sveta ter škofov nadzornik slovenskih in nemških šol. V osrednjem bogoslovnem semenišču je predaval Staro in Novo zavezo. 25. marca 1906 je bil posvečen za goriškega nadškofa.

sedej-grb-28-11-019.jpg
sedej-plosca--28-11-019.jpg

Trudil se je za mir, sožitje in spoštovanje med Furlani, Italijani in Slovenci. Ker je italijanski fašizem izrinil iz osnovnih šol slovenščino, je leta 1929 v pastirskem pismu poudaril pomembnost materinega jezika pri verouku. Zato je ustanovil farne šole in tako staršem in otrokom omogočil pouk slovenskega branja in pisanja. Zavzemal se je za Slovence, zato je bil deležen sramotilnih demonstracij, blatenja po časopisih in javnih napadov.

sedej-na-dunaju--28-11-019.jpg

Vsekakor so se jeseni 1931 vrstili pritiski, obiski in pisma, ki so pripeljali do nekoliko nepričakovanega Sedejevega odstopa z nadškofovskega mesta v Gorici. Od goriške nadškofije se je nadškof Sedej poslovil 1. novembra 1931 s pontifikalno mašo. Čeprav mu je bilo iz Vatikana obljubljeno, da bo njegov naslednik toleranten duhovnik, vešč obeh deželnih jezikov, je sledilo grenko Sedejevo razočaranje. Za novega apostolskega administratorja oziroma upravitelja goriške nadškofije je bil imenovan Istran Giovanni Sirotti (poitalijančeni Sirotić), ki do svojih slovenskih vernikov ni pokazal nikakršne naklonjenosti.

To je nadškofa Sedeja dokončno strlo. Umrl je že slab mesec po odstopu, 28. novembra 1931. Pokopali so ga 3. decembra na romarski Sveti gori. Njegov pogreb je bil prava manifestacija narodnega ponosa in se ga je udeležila množica ljudi.

Po njem se danes imenujejo ulice v Novi Gorici, Ljubljani in Cerknem.